Po sledi bohinjskega ledenika v soteski Ribnice

Po fazi tropskega ogrevanja Zemlje je sledilo njeno ohlajanje v dobi Kvartarja, pred poltretjim milijonom let. To obdobje nenehnih klimatskih sprememb pogosto imenujemo kar Ledena doba, ki je skupaj z ohladitvijo v naših krajih ustvarila tri večje ledenike: Soški, Savinjski in Bohinjski. Ledenih ostankov prvega ne najdemo več, času in vročini pa zadnje čase tudi manj uspešno kljubujeta ledenika pod Skuto in Triglavom.

 

Ledeniki so zelo počasi polzeli od gorskih vrhov proti nižinam. S seboj so nosili drobir, ki je zaradi pritiska ledeniške gmote nad seboj, dolbel različne tvorbe. Verjetno večina Slovencev ve, da sta Blejsko in Bohinjsko jezero ledeniškega izvora. Malo manj je takih, ki jih pozna korita Mostnice, vrezana le kak kilometer stran od Bohinjskega jezera. Le peščica pa je slišala že za 5-kilometrsko sotesko Ribnice, kjer je istoimenski potok našel svojo pot iz pokljuške Planine Konjščica proti Bohinju. Krivec za nastanek soteske je Bohinjski ledenik, ki jo je vrezal v korita. Ta so nekaterih mestih globlja od petdesetih metrov.

 

 

Sicer pa je o tem, kaj se skriva v tej soteski, zapisanega le malo. Znana mi je bila zgodba prijatelja Bogdyja Kladnika, pionirja soteskanja pri nas, ki je leta 1989 skupaj z Boštjanom Vebrom opravil prvi dokumentirani spust skozi sotesko. Nujno »popotovanje« je trajalo debelih 12 ur, pri tem pa sta si pomagala z uporabo čolna in vrvi za spuščanje. Vsa srečna sta iz kanjona izstopila v trdi temi, ob šibkem soju svetilke.

 

 

Nekateri viri navajajo, da so Ribnico v preteklosti uporabljali za spravilo lesa s Pokljuke. Les  naj bi zvalili v strugo, nato pa naj bi ga ob visoki vodi pripravlilo do Srednje vasi. Sicer si je takšno količino vode težko predstavljati, upoštevajoč, da se veliki hlodi zelo radi kam zataknejo, a zgodba je vseeno verjetna. Podobne sisteme so uporabljali v okolici Idrije, le da so tam vodo zbirali za Klavžami, ki so jih nato odprli, in mini cunami je les ponesel do »velikih grabelj« pri Idriji. Iz nepreverjenih virov pa sem izvedel tudi, da bi naj v Ribnico pošiljali tudi vojsko, ki naj bi tam pridobivala specifične veščine preživetja v neprijaznem okolju in izboljševala svojo vzdržljivost.

 

 

Vsa ta dejstva so me prepričala, da si jo nekega dne ogledam na lastne oči, ko ravno ne bo kakšne boljše ideje, v katero grapo skočiti. In tudi tak dan pride slej ko prej. Na pobudo Sandija smo se zbrali v Srednji vasi, kjer smo pustili dva avtomobila, s tretjim pa smo se zapeljali do križišča Na kovceh, malce naprej od Planine Uskovnica. Kar ne da bi nase navlekli neoprenske obleke, smo se spustili v sotesko. Takoj nas je presenetilo, kako globoko med dvema bregovoma najdemo med 2 in 4 metre široko strugo z neporaščenimi kamni. Kar pomeni, da v primeru velike količine padavin voda tu aktivno teče.

 

 

Sledilo je nešteto krajših nezavarovanih plezanj po skalah in spustov po vrvi. Sem ter tja pa kakšna stvar ne gre, kot človek planira. Najbolj se spomnim trenutka, ko mi je pri plezanju po spolzkih skalah spodrsnilo. Pod menoj pa manjši bazen, globok kakšnega pol metra. »Piz...« izdavim. Še preden končam psovko, že naredi tresk, ko štrbunknem v rjavo vodo. Moker tja do pasu in pa še malo višje se smejim svoji nerodnosti, ob olajšanju da se je vse končalo srečno in brez poškodb. Mokre hlače in majico bom že posušil. Stoječa voda ni bila najbolj čista, kar je pričal kravjeku podoben vonj, ki sem ga kasneje oddajal. Ampak če so na kupu štirje prepoteni desci, je vonj že tako ali tako daleč od tistega iz kakšne parfumerije ... Še najbolj jo je skupil moj ugled, saj smo vsako plezanje od tega pripetljaja dalje ocenjevali po tem, ali se da preplezati navzdol, če si neroden kot Žiga.

 

 

Soteska se je počasi zapirala in prišli smo do ožjih delov. Neštetokrat smo se borili z »mikadom«, kaotično urejenimi zbirkami dreves, ki so se zagozdila v kanjonu in oteževala gibanje. Očitno je bilo tisto, da so Ribnico uporabljali za spravilo lesa, le res. Po vlažnem in spolzkem lesu se je bilo treba povzpeti na vrh takšnega kupa in potem še najti varno pot navzdol. Ali pa si se stvari lotil bolj po jamarsko in našel pot pod takšno skladovnico hlodov. Čisto vsakič se vprašam, zakaj to počnem ... Mogoče za tisto pivo brez slabe vesti, ki tako paše na koncu? Ko sem se basal skozi en takšen mikado, sem se spomnil na Bogdyja, ki je s seboj trogal še čoln. Mene je že moja prasica (op. soteskarski nahrbtnik), ovirala, čoln je sploh moral biti pripraven kot »gnojne vile za v varžet«. Ni čudno, da sta se naša čolnarja zamudila 12 ur.

 

 

Oženje soteske pomeni, da so spusti po vrvi postali daljši in da so bili tu in tam tudi tolmuni, polni vode. Mi pa še vedno brez neoprenov, ampak vedno smo našli način, kako ostati suh.  Še celo enkrat, ko je kazalo, da me bodo prijatelji le namočili (tudi dobesedno). Ker sem imel daljšo vrv, me je Sandi, ki je bil mace naprej poklical k sebi, »ker rabi rabi ta dolgo«. Nekako sem uspel z različnimi napol baletnimi vložki priti suh do sidrišča nad manjšim tolmunom, kjer me je čakal. Temu pa je sledil kakšnih 15m globok spust v tolmun, kjer ni bilo videti, da bi lahko nadaljeval pot brez hladne kopeli. Prostora, da bi si nadel neopren ni bilo, tako da sem zajel sapo in si rekel kar bo pa bo. Ostali pa so se smejali vedoč, da lahko nato napeljemo žičnico in jih obvarujemo mrzle vode. A včasih se zgodi, da se ti sreča nasmehne večkrat v enem dnevu. Tako sem za vogalom našel takšno prikladno poličko, po kateri sem z malo spretnosti, zaobšel bazen brez hiperventilacije ob kopanju v ledenici.

 

 

Še najbolj smo bili prevzeti ob srednjem delu soteske. Tam se korita spremenijo v eno samo razpoko, široko koronsko-preventivni meter in pol, globoko pa vsaj 50 metrov. Če bi bila cela soteska taka, bi bila gotovo že dolgo na seznamu najbolj obiskanih evropskih kanjonov. Tako pa se pogosto izmenjujejo bolj ali manj ozki deli, malce širši odseki (do 30 m) zabeljeni s kakšnim mikadom ali dvema, da stvari nikakor ne postanejo monotone. Tekoče vode ob normalnih razmerah ni do spodnje tretjine, kjer pa se ta pojavi zaradi stranskih pritokov, in nato krotko teče po strugi ter čez drsnike in slapove. Tu pa je uporaba neoprena že obvezna. Najgloblji spust po vrvi je meril okoli 25 m, kar gledano iz oči soteskarja ni nič impresivnega.

 

 

Še bolj impresivno je bilo, kako je po dobrih 6 urah v soteski kar izpuhtelo krepko zasluženo pivo Pri Hrvatu. Tja smo prikorakali kar v neoprenu in zasedli mizo za domačine. V nasprotju s pričakovanji nas oštir ni gledal nič kaj debelo. »A ste bilǝ u Ribnc'?«. »Ja, smo šli pogledat kakšna je ...« »In kó j'bó? Letas ni še ǝben šu. Drgač se pa usak let kǝšna skupina takǝh kt ste vi najde.« je prijazno dodal v kleni gorenjščini, medtem ko je na mizo postavljal štiri steklenice. 

 

 

Mi pa smo začeli svoje modrovanje. Temu, da je Ribnica dolga in na mestih prav lepa ni noben oporekal. Pa avantura in pol je tudi. Smejali smo se anekdoti o kolegu Bobu, ki je pred leti sotesko nekje v sredini zapustil, ker »on se pa tega ne gre več.« Filozofirali smo o tem, kako velik ledenik je moral biti, da je izdolbel tako dolgo in globoko sotesko. Števila spustov po vrvi sploh nismo šteli, a bilo jih je gotovo čez 40. Vsak od nas pa si je želel, da bi bilo v soteski več vode, ker potem bi bilo pa to res zabavno. A po moje neprimerljivo nevarnejše, saj bi se po nerodnosti lahko kdo zataknil v katerem izmed mikadov od koder ga primež vode ne bi izpustil. Kakšen neroden kot Žiga recimo :).