Z dežjem jame rastejo

- Naj pada zdaj dež, nama v slovo -

- Ko bo padal dež, boš osamljena -

- Dež naj pada, zdaj sva nora zdaj sva mlada -

 

Tradicionalni avgustovski jamarski tabor na Kaninu, okoli 2000 metrov nad morjem. Sedimo v skupnem bivaku in vsako minuto izpraznimo balon vode, ki nastane na plahti. Že vse dni dežuje in Jure nas zabava z razglašenim petjem slabih deževnih komadov. Igramo tarok, šah, rešujemo križanke in se tolažimo, da z dežjem jame rastejo. Na prejšnjih taborih sem večino časa preživela pod površjem, v lovu za neznanim in premikajoč meje lastnih zmogljivosti – letos se učim potrpežljivosti. Vsakodnevne nevihte in polne konte snega so odplavile načrte raziskovanj v globinah, v takšnih razmerah je nemogoče izvesti večdnevno odpravo. Že enodnevni obisk brezna se lahko prelevi v mrzel tuš in bežanje pred vdori vode v podzemlje. Zato smo postali eksperti v kratkoročnem napovedovanju vremena. Motimo se približno toliko, kot slovenski Aladin, švicarski Meteoblue ali avstrijski Bergfex, kar je (vsaj zadnje dni) precej.

 

Nestabilna fronta z zahoda pritiska k nam in zdi se, da so mikrolokacije okoliških neviht naključno razpršene. Mogoče bomo hodili po soncu in opazovali Mordor v smeri Padske nižine. Bolj verjetno bomo pokasirali vsaj del padavin. Morebiti spet nenapovedani uničujoči vihar s sunki prek 120 km/h?  A to je vendar mojih najljubših 14 dni v letu in malenkost kot je vreme mi jih pač ne bo uničila. Res, da nama je tistih 120 km/h že drugi dan tabora raztrgalo (precej drag) šotor in naju naredilo začasna brezdomca. Res, da imam že dober teden mokre gojzarje in jamske škornje, da o nogavicah ne izgubljam besed. Ampak, nuben nau mene j..., če sem na dopustu se bom mela fino. To rekoč strumno zakorakam v kratko brezvetrje, upajoč da nenaden sunek vetra počaka, dokler ne odtočim hektolitrov popitega čaja. Člani en za drugim bežijo v dolino, nekateri sploh niso prišli na goro. Traparija, pomislim, ko zapenjam drugo puhovko čez prvo. Saj sploh ni tako slabo.

 

V lani odkritem breznu, v katerega smo polagali veliko upov, smo si polomili zobe. 420 metrov pod površjem nam je pot prekrižal nestabilen podor, do katerega smo prišli od spodaj. Tresočih hlač smo se tlačili med balvani velikosti starih televizorjev, zadržujoč dih in hkrati poželjivo stremeč v skalovje nad nami, kamor je izginil ves prepih. "Ta velike" jame namreč dihajo. Bolj kot ti zavija med ušesi, večja možnost je, da se nekje pod tabo skriva res veliko niča. Po še malo tresenja smo pametno sklenili, da je jamo bolje razopremiti, preden si kdo zvali tono skalovja za vrat. Nič novih rovov in veliko garaškega tovorjenja mokrih vrvi in pritrdišč torej. Izkoristili smo vsako suho vremensko okno, da smo skočili na rekognisciranje terena, kot pretenciozno imenujemo proces izgubljanja po skalnati puščavi Kaninskega površja med iskanjem novih vhodov.

 

Našli in izmerili smo 30 kratkih jam. Nobena ni hotela potegniti v globine. Minevali so dnevi in tri dni pred koncem tabora ta bolj zagreti začnemo furati safr, kot pravijo najstniki. Kar cel tabor brez enega pametnega nadaljevanja?! Kupi vrvi samevajo na škrapljah. Pade ideja, da bi šli izmerit enega izmed starih grehov (že raziskana jama, ki ni dobila ustrezne dokumentacije). Že ime jame, Brezno spečega dinozavra, buri domišljijo. Nihče na taboru ne ve zares koliko je globoka, govori se med 300 in 450. Ocene prepiha nihajo med nič in orkanskim vetrom. Visoko ležeči vhod tik pod kaninskim grebenom obeta globine, imamo kilometer vrvi in siti smo površja. Odločitev je lahka.

 

Zvečer ležim v šotoru. Veter se zaganja v tanko blago novega zavetja. Pride kot oddaljeni šum visoko nad mano, ropot bližajočega se vlaka. Za trenutek tišina, nato zaječi čisto blizu in zadane z mogočno silo. Šotor se potresava in ječi. Lahko na kopnem dobiš morsko bolezen? Padejo prve težke kaplje. Neenakomerno, kot bi s tresočo roko nagibal zalivalko. Trenutek kasneje zalivalka zdrsne iz rok, zavesa dežja se zlije nad pokrajino in preplavi me oglušujoč hrup. Bobnenje dežnih kapelj v kontrapunktu z nepredvidljivimi sunki vetra preglasi misli in izprazni um. Ko se pridruži še globoko grmenje, je orkester popoln. Zavijem se v spalno vrečo in uživam v koncertu. Kar naj se izlije, jutri gremo v jamo.

 

Zjutraj sledi klasični kaos. Pakiranje vrvi, iskanje svedrov, štetje pritrdišč. Kako imamo lahko spet prazen akumulator vrtalke?! Otovorjeni kot osli se zaženemo v hrib. Eden redkih dni, ko celo ugledamo sonce. Pot do jame traja uro in pol. Ugotovimo, da imamo čisto premalo vode. Pa kaj, saj bo sigurno v jami. Oboroženi s 450 m vrvi in polni histerično-obupanega entuziazma naskočimo Dinozavra. Jama je precej enostaven niz brezen in opremljanje poteka precej hitro. Dva vrtata sidrišča in fiksirata vrvi, dva meriva v ozadju. Rutinsko delo, popestreno s krušljivimi odseki, kjer vsak nepreviden dotik sproži kamniti plaz. Zadnje, 100 metrov globoko brezno, ki so ga predhodniki poimenovali T-rex, se zaključi s prostorno dvorano na globini 300 metrov. Prvopristopniki so se leta 2008 tu ustavili, poti naprej niso našli. Sprehodimo se okoli ovinka (bolje rečeno, prekobalimo se čez balvane velikosti avtomobila), osvetlimo oddaljene kote dvorane in obnemimo. Strmimo v široko okno, ki se odpira 10 metrov nad nami in daje slutiti vodoravno nadaljevanje. Mar je res lahko tako enostavno?

 

Dandanes jamarji uporabljamo LED luči s 1000 lumni in več. Le 13 let nazaj so jamarji za razsvetljavo še vedno uporabljali acetilenske svetilke (karbidovke). Kalcijev karbid ob stiku z vodo proizvaja acetilen, vnetljivi plin, katerega plamen se je uporabljal za razsvetljavo. Po domače povedano, na čeladi ste si prižgali ogenj in si z njim osvetljevali jamo. Poleg vseh zapletov, ki jih takšna priprava lahko povzroči (od osmojenih obrvi, do plezanja v temi), ima napram današnji razsvetljavi bizarno majhno svetilnost. Novodobni jamarji tako sploh ne vemo, kako je bilo, ko so bile jame še prave jame, jamarji pravi jamarji in jamska tema zares temna. Vsaj tako pripovedujejo stare džombe ob večernem ognju.

 

Trije snopi močnih ledic prerežejo temo in se usmerijo na oder, proti glavnemu dejanju današnje predstave. David, po profesiji plezalec, ki se nam občasno pridruži na raziskovanjih visokogorskega podzemlja, je ponudil svoje usluge. In glej, še preden dobro zajamem kader, že stoji na robu okna. Veseli vzkliki potrdijo slutnje, jama se nadaljuje.

 

 

V tabor se vrnemo zvečer, 13 ur po odhodu. Nekako smo tudi v jami pozabili na hidracijo, zato smo bolj kot večerje veseli velikega lonca tople cedevide (klasična jamarska pijača, predvsem kadar ni časa/plina/volje za pripravo čaja). Navdušeni do neba in čez smo pametno pustili jamarsko opremo pred vhodom v jamo in le malo truda je bilo potrebno, da zberemo ekipo in opremo za ponoven napad že čez 8 ur, na zadnji dan tabora. Zjutraj rahlo otrple mišice sprva protestirajo, a megleno in mrzlo vreme nas hitro prežene v jamo. Ker David ne ve, da se jame zaprejo, če neseš vanje preveč opreme, nas prepriča, da vzamemo 300 m vrvi. In odabzajlamo neznano.

 

Preplet vodoravnih rovov in brezen, ki se odprl pred nami, je presenetil poznavalce kaninskega podzemlja. Še stare džombe so bile impresionirane, kar ni lahko doseči. Tabora je bilo sicer konec, a sla po novih breznih je botrovala, da smo se na Kanin vrnili tudi naslednja dva vikenda. Vsakič nam je zmanjkalo vrvi in pritrdišč. Dinozaver se je dokončno prebudil, po dolgih letih spanja sestradano pogoltne vso opremo, ki mu jo vržemo v gobec. Globok je že 750 metrov in ni mu videti konca (oziroma dna).

 

Mar se nam res lahko posreči tisočmetrca? V Sloveniji jih imamo  devet, od tega osem v Kaninskem pogorju. Na svetu jih je globljih od kilometra 113, če verjamemo seznamu dolgih ali globokih na http://www.caverbob.com/wdeep.htm. Vse zavisi od tega, kako obrnemo kozarec. Manjka nam še celih 250 metrov. Manjka nam zgolj 250 metrov? Kar preskočimo ta (umetno začrtani) mejnik in v mislih raje ciljamo na povezavo z dolino? To bi morebiti naneslo dvatisočmetrco. Le dve na svetu sta, obe na masivu Arabika (Abhazija). Tega seveda nihče pri zdravi pameti ne bi vzel za kratkoročen cilj raziskovanja Kanina. Še dobro, da zdrava pamet ni merilo za raziskovanje globokih jam.