Bitka za Neretvo

Naslov ni pomota, čeprav je navdahnjen po kultnem filmu. 79 let po bitki na Neretvi je v krajih okoli te izjemne reke zopet vroče. Današnje bitke se bijejo za reko, njene ljudi, živali in rastline. Za spregledan evropski biser izjemnega lokalnega in svetovnega pomena. Tudi znanstveniki smo se podali v boj za ohranitev enega zadnjih prosto tekočih rečnih odsekov v Evropi. Z orožji, ki jih najbolj obvladamo: z mrežami, pincetami in mikroskopi in predvsem z Znanjem.

 

Obeti za Gornjo Neretvo, (zaenkrat še) prosto tekočo reko sredi neokrnjenih gozdov, v kateri mrgoli življa, vključno z endemno mehkousto postrvjo (Salmo obtusirostris), so slabi. Grozi ji izgradnja do 44 novih hidroelektrarn, ki bi divje kanjone spremenile v motna jezera, izkoreninile biotsko raznovrstnost in uničile turistični potencial okoliških krajev, ki se je ravno dobro začel razvijati. Uničujoči posegi, ki jih financirajo evropska podjetja, gradijo pa kitajska, so vrhunec sprenevedanja Evropske unije, ki vlaga velika sredstva v obnove že degradiranih rečnih habitatov na bogatem zahodu, hkrati pa dopušča neusmiljeno uničevanje in izkoriščanje revnega jugovzhoda. V prvem tednu julija se nas je zato 80 znanstvenikov, fotografov in novinarjev zbralo ob reki, z namenom preučiti biotsko pestrost porečja in s podatki in znanostjo pomagati v boju za ohranitev Neretve.

 

 

 

Projekt z naslovom Scientists for Balkan Rivers je del kampanije Save the Blue Heart of Europe, ki združuje nevladne organizacije, ki se zavzemajo za ohranitev prosto tekočih balkanskih rek. V medijih najbolj odmeva uspešno zavzemanje za ohranitev albanske Vjose. Vse kaže, da bo Albanija razglasila prvi evropski nacionalni park, ki bo zavzemal celotno porečje. Meni osebno pa je pri srcu zgodba pogumnih žensk Kruščice, ki so zavzele most čez njihovo ljubljeno reko in več kot 500 dni protestirale proti pričetku gradnje hidroelektrarne. Vroča balkanska kri je dosegla svoje – Kruščica še vedno prosto teče.

 

Vrnimo se na Neretvo. Štiri sodelavke Skupine za speleobiologijo (OB, BF, UL ), vse tudi članice Društva za raziskovanje jam Ljubljana, smo se odločile, da je čas, da v boju za reke pod žaromete postavimo tudi najbolj spregledano skupino, podzemno živalstvo. Podzemlje ni le kras (čeprav bodo tudi kraške jame v okolici Neretve prizadete ali celo uničene zaradi gradnje jezov). Podzemlje so tudi z vodo zaliti prostorčki med rečnimi prodniki globoko pod rečnim dnom, t. i. vodni intersticij. V njem živijo podzemne živali, kot so na primer raki postranice iz rodu Niphargus. Ta habitat pa ni pomemben le za živalice – podzemna voda je v našem delu sveta glavni vir pitne vode.

 

 

Kako sploh vzorčiti vodo pod reko? Metoda vključuje golo silo. S težko macolo okoli en meter globoko v prodišče zabijemo votlo cev, ki ima v spodnjem delu luknje. Nato nanjo namestimo črpalko in ročno izčrpamo več deset litrov vode in sedimenta. Vodo prefiltriramo in nato napeto zremo v banjico s filtratom … S pinceto premikamo sediment in zadržujemo dah. Sledi glasen vzklik. »Juhuuu, mamo jih, vsaj tri komade!!!« Ostali raziskovalci se začudeno ozirajo. Čemu takšno veselje nad tremi osebki nekaj milimetrov velikih rakov? Mogoče k temu pripomore ves trud vložen v »macolanje« in črpanje vode. Morebiti znamo bolj ceniti tisto, kar je redko. Ali pa smo zgolj ohranile delec balkanske vročekrvnosti? Vsekakor smo z zahtevnostjo metode in navdušenjem nad delom in življenjem na sploh naredile vtis na pretežno zahodne (avstrijske) kolege.

 

 

 

V speleo domeno spadajo tudi netopirji. Tako smo po celodnevnem »nabijanju« preskočile večerjo in hitele čez reko razpenjati tanke črne mreže. Nato je sledila straža. Ni bilo treba čakati dolgo in že se je v mrežo ujel prvi netopir. Najbolj vešča med nami, z nazivom »bat woman«, je netopirja previdno izpletla iz mreže in pospravila v mehko vrečko. Sledilo je tehtanje vsake živali, merjenje dolžine okončin in določanje vrste, za kar je potrebno netopirju temeljito pogledati v zobe, zobe izmeriti in ga na sploh preučiti po dolgem in počez. Bil je najtemnejši del noči, ko smo pospravile mreže in ujete netopirje izpustile na prostost. Dolga in zahtevna vožnja po slabemu makadamu do tabora in okoli štirih zjutraj smo končno popadale v spalne vreče …

 

Ne bi bila prava speleo odprava, če ne bi pokukale vsaj v eno jamo. Večina držav nima centralnega katastra jam, kakor ga ima Slovenija. Iskanje jam je zato precej pustolovsko. Najprej doma poiščemo morebitne pisne vire. V okolici Uloga naj bi bilo več jam, med njimi tudi Velika Đeverđela, o kateri je pisal Egon Pretner daljnega leta 1974. Do jame ga je popeljal lokalni vodič. Ulog je takrat imel več kot 500 prebivalcev. Vojna je naredila svoje in danes jih v vasi vztraja pičlih ducat. Ker je iskanje jam »na blef« precej neučinkovito, speleobiologi še vedno navezujemo kontakt z lokalci, običajno na dvorišču birtije. Tudi skorajda zapuščeni Ulog ima birtijo, obiskujejo pa jo predvsem gozdarji. Beseda je dala besedo in ko so se fantje omehčali, je nekakšen vodja, starejši čvrst možak po imenu Mišo, omenil magično besedo … Đeverđela. To je to! Hitro smo se domenile, da nas povede do jame. Tabor je završal in kmalu se je oblikovala mini odprava. Mišo je po spominu iz mladosti ubral »direktivo« po strmem pobočju, pod stenami in prek njih, s cigareto v ustih in brez čelade ali podobnih traparij. Novinarji so mu komajda sledili in kmalu je padlo vprašanje o varnosti takšnega početja. Pojasnile smo, da je življenje tu drugačno kot na zahodu. Bolj grobo, a tudi bolj pristno. Mišo je po nekaj iskanja našel jamo, brez luči zakorakal v vodoraven rov in v hladu podzemlja z užitkom prižgal novo cigareto. Novinarji so ujeli sapo in se začeli vračati proti civilizaciji, me pa smo se oblekle v jamarsko opravo, z vrvjo opremile navpično stopnjo in se podale v temo.

 

 

Čeprav se ima večina Slovencev za zahodno Evropejce in mnogi nočejo imeti nič z Balkanom (največkrat mejo prestavijo na prvo reko južno od njih) smo imele pred avstrijskimi kolegi veliko prednost. Prvič, lahko smo se sporazumevale. Četudi smo pretežno premlade, da bi se v šoli učile srbohrvaško, znamo dovolj »jugoslovenščine« (kot jo je opredelil kolega Stefan iz Beograda), da se z lahkoto pomešamo v družbo. Morda še bolj pomembno, vsaj deloma razumemo balkanski duh. Novice, lokalno mnenje o hidroelektrarnah, lokacije jam in podobno, najlažje izveš ob kavi in/ali rakiji. Znamo vsaj nekaj narodnih pesmi in vemo, da petje združuje ljudi. Vemo tudi, da so ljudje na Balkanu na splošno izjemno topli, prijazni in iskreni, tudi če ne razumejo čudnih zahodnjaških navad. Tako sem rešila približno 15 zahodnih kolegov, ki niso mogli razumeti, da pastrnka iz Neretve šteje za vegetarijansko hrano. S prijazno besedo in pojasnjevanjem čudnih navad vegetarijancev smo si pridobile ogromne kupe domače zelenjave, pa kuhana jajca, domače sire, pite, pečene paprike in kolačiče za na pot. Ni kaj, komunikacija je ključ do dobrih odnosov, jam in polnega želodca.

 

 

 

Po petih dneh terena se je približal konec te izjemne izkušnje. Nabrale smo velik zaboj vzorcev, ki jih bomo še več mesecev sortirale, določale in izolirale DNK nabranih živali. Nabrale smo sto obadjih pikov in prask, sončne opekline in potolčena kolena. Navezale smo stike z izjemnimi znanstveniki in aktivisti, umetniki in novinarji, in predvsem z ljudmi, ki živijo Neretvo in živijo za Neretvo. In nenazadnje, imele smo se skrajno lepo. Med vožnjo po vijugavih cestah, ob raznoglasnemu petju Čolićeve Pusti, pusti modu in grickanju bobi palčk. Med plavanjem v kristalno bistri reki in občudovanjem vseh njenih prebivalcev. Med pitjem mrzle vode iz izvira in spanjem pod zvezdnatim nebom. Še bomo prišle na Neretvo. Vaščani nas želijo popeljati še do dveh jam in Riverwatchu bo prav prišlo malce podzemne balkanske krvi. Za Reke!