EKSOTIKA DOMA

 

Vhod v to čudežno deželo leži v Notranjskem regijskem parku, v bližini vasi Bloška Polica. Je turistična jama z nadzorovanim vstopom, v kateri pa obiskovalca ne pričakajo električna razsvetljava in betonirane poti. Nasprotno, če želimo raziskati njene skrivnosti, moramo obuti škornje in v roke prijeti svetilko, kot pravi raziskovalci.

 

Pojdimo zdaj v temo in odškrtnimo delček njenih skrivnosti, ravno dovolj, da bralec zasliši klic globin, znan pustolovcem vseh vetrov.

 

Ko stopimo skozi z železno rešetko zaprt vhod kaj kmalu pustimo luč sveta za seboj. Vdihnemo svež jamski zrak in se spustimo v veliko dvorano. Tu že vidimo prvo senco preteklosti, kosti jamskega medveda (Ursus ingressus), ki je po Bloški planoti hodil pred 50. do 30.000 leti. Zverine so bile dosti večje od danes živečih medvedov in največji samci so tehtali kar poldrugo tono. V migetajočih sencah prostornih podzemnih rovov si zlahka predstavljamo, kako so mogočne zveri uporabljale jamo kot brlog. Stotine generacij medvedov je v jami iskalo zatočišče in našlo večni počitek. Dandanes medveda v jami ne srečamo več, lahko pa tu najdemo kar 60 vrst jamskih nevretenčarjev in sedem vrst netopirjev. Križna jama se tako uvršča med biotsko najbolj pestre jame na svetu (Polak in Pipan 2021). Nekatere izmed prebivalcev jame bomo zagotovo srečali na svojem ogledu.

 

Podajmo se naprej v temo, saj nas največje dogodivščine šele čakajo. Skozi prostorne dvorane se sprehodimo do prvega izmed 22 jezer. Na mirni, temni gladini nas pričaka čoln. Domišljija nas popelje na mitsko reko Styx, mlajši pustolovci pa se bodo morebiti znašli na bregu zloveščega jamskega jezera, ki ga je moral prečiti Harry Potter. Vesla zarežejo v kristalno čisto vodo. Okoli ušes nam zaveje mrzel veter. Tiho zaplujemo globlje v temo in kaj kmalu se strop spusti, s sklonjenimi glavami zremo v nepredirno temo pred nami. Napetost narašča. A naš čolnar vzbuja zaupanje. Vsako pet jame ima vtisnjeno v spomin in medtem ko nas zanesljivo v globine z žarom pripoveduje zgodbo jame.

 

Plovba skozi jamo nas nedvomno popelje v daljne svetove. Nenavadne oblike nas prevzamejo in skorajda čutimo bitja iz Tolkienovih knjig, kako oprezajo iz senc. Plujemo proti toku smaragdno zelene vode. V globinah migotajo silhuete padlih velikanov. Podzemna reka žubori in žvrgoli, ko napredujemo po podzemnem rovu. Prevzamejo nas sigaste kope in stebri. Baročni kič zgoščen na enem mestu, vse od mogočnih velikanov do drobcenih zaves in cevčic. Počasi se približamo ogromni sigasti kopi, ki spominja na usločen hrbet velikanskega rastlinojedca. Vodnik z veslom udari po gladini. Val se širi proti kopi in po hrbtu začutim mravljince. Globoke vibracije se prelivajo v glasen odmevajoč klokot in zdi se, da je jama oživela. Sigasta kopa se namreč konča pri vodni gladini – za razliko od povodnega konja in ledene gore se pod gladino ne skriva čisto nič.

 

 

Sigaste slapove prečimo peš. Previdno stopamo eden za drugim, na točno določena mesta, kjer je siga najtrša. Morebiti največja posebnost Križne jame je prepletenost turizma in skrbi za ohranjanje pristnega videza. Vsaka stopinja je premišljena in vsak premik načrtovan. Le z izjemno skrbnostjo se bodo izjemna čudesa ohranila za zanamce. Paradoks takšnega pristopa je, da dokler ne vidimo sledi predhodnikov, ne znamo zares ceniti neokrnjenega pogleda. Prav to pa nam je tu ponujeno na pladnju: pridih raziskovalske mrzlice, ki izhaja iz neokrnjenosti narave.

 

A ni bilo vselej tako. Jama je enostavna za obisk in lokalnim prebivalcem poznana že dolgo časa. V jamo so hodili po vodo in nedvomno tudi zaradi iskrenega raziskovalskega duha, ki spremlja pustolovce od vekomaj. Najstarejši podpis sega v leto 1567 – sled raziskovalca izpred več kot 450 let! Jama je s časom postala slavna, prava atrakcija za slovenske in tuje jamarje. V jami so se kopičili odpadki, krhka siga je pokala pod nogami in težkimi lesenimi čolni. Leta obiskov so pustila močan odtis. Le angažmaju lokalnih jamarjev se gre zahvaliti, da je danes jama očiščena smeti in večine novodobnih podpisov. Jamarji so celo zabrisali stopinje v blatu na bregovih velikih podornih stožcev. Zato danes lahko opazujemo mogočne dvorane skozi oči prvopristopnikov. Obiskovanje je nadzorovano in vodeno na način, ki presega znano misel okolju prijaznega turizma, »leave nothing but footprints«. V Križni jami sledeč misli »leave nothing« ne bomo pustili niti sledi. Število obiskovalcev je temu primerno omejeno. V vodni del Križne jame do Kalvarije lahko vstopi le do 1.000 obiskovalcev letno, medtem ko si jamo do Kristalne gore ogleda le sto srečnežev na leto. Vedno v majhni skupini do največ štirje obiskovalci v čoln.