Soteske v dolini reke Dart

Pred časom sem v Čebelnjaku že pisal o obisku Nove Zelandije in obljubil, da se razpišem še o kakšni izmed kanjonerskih dogodivščin v deželi tam spodaj. In ker se bliža poletje, je skrajni čas, da vas popeljem v dolino reke Dart, severno od novozelandske outdoor prestolnice Queenstown. Tam, bogu za hrbtom, se skriva več precej divjih sotesk, ki jih dolga leta nihče ni niti poimenoval, kaj šele raziskal. Imena so dobile šele po prvih spustih. Avstralca Joe Budgen in Greg Tilden sta leta 2016 prva obiskala soteski Major Mayhem in The General, Novozelandci pa leto kasneje še sotesko Eagle's Nest. Ob prvih dveh imenih dobim asociacijo na El Capitana, mogočno steno v ameriškem narodnem parku Yosemite in izkazalo se je, da je takšno impresivno poimenovanje povsem upravičeno. Vse tri soteske so izredno dolge. Dostopi terjajo od tri do pet ur hoje skozi pragozd, samo soteskanje traja od pet do sedem ur, nato pa sledi še eno-do-dvourni marš proti izhodišču. Trojica slovenski soteskarjev - Andrej Hliš, Primož Gnezda in moja malenkost smo te soteske dali na naš seznamu želja, zato nas je kot magnet veklo proti zadnjemu parkirišču v dolini Dart, kjer je izhodišče za vse te soteske. Idiličen kraj, kjer pa, zaradi preobilice peščenih mušic (ang. sandfly) ni ravno prostor, kjer bi želeli taboriti.

 

Trmasti major

Ob  petih me je zbudil alarm. Prvi bo padel Major Mayhem. Vase sem zmetal izdaten zajtrk in po slabi uri jutranjih ritualov smo iz ikoničnega Glenorchyja štartali proti Dartu. Vožnja je bila zanimiva, z avtomobili smo prečkali nekaj potokov brez mostov, tako da je vodo kar metalo čez prednji del avtomobila, vijugali smo med zajci, ki so jih plašile naše luči, in se enkrat ali dvakrat le za las izognili trku v krave, ki se pasejo povsod naokoli. Treslo in rukalo je, kot da bi se vozil s poštno kočijo. Cel Camel Trophy.

 

Okoli sedmih smo zagrizli v zaraščen breg, še prej pa je telo kar zaječalo pod težo prasice (op. a. soteskarski nahrbtnik), ko sem si jo zavihtel na hrbet. Smo samo trije, zato tovorim kakšnih 30 kilogramov na dobrih 80 podlage. Že robe je toliko, da bi mi jo zavidal kak kramar, potem pa je tu še karakter…. Kak osel bi prav prišel, da bi nam vsaj opremo tovoril, če že nas ne. No, pa vendar smo v debelih treh urah ob spremljavi prenekatere psovke pridrvarili čez 1000 višinskih metrov in našli vstop v kanjon. Med nami nihče ni prekipeval od viška energije. Če bi bila v okolici kakšna koča, bi se jaz verjetno zavlekel vanjo, žulil pivo za »regeneracijo« in se smilil sam sebi, Majorja pa poslal nekam, kamor sonce ne posije. A ker v radiu nekaj kilometrov ni žive duše, kaj šele kakšne gorske bajte, nam ni preostalo drugega, kot da le naredimo ta kanjon.

 

Hitro smo se strinjali, da zgornji del soteske ni vreden treh zvezdic, kot je sicer najvišja ocena novozelandskih sotesk. Saj je lep, ampak po pravici povedano, smo tudi mi malce razvajeni... Soteska je bolj odprtega značaja z višjimi slapovi. Nič nenavadnega. A vse se je spremenilo po treh urah, ko smo vstopili v spodnji del. Ta je vklesan globje v skalo in tvori čudovite oblike. Žal pa tudi spodnjemu delu manjka pika na i.

 

 

Ob vstopu smo ugotovili, da se je utrgal velik zemeljski plaz, ki je bazene napolnil s svežo zemljino. Ko smo jo s svojo hojo dvignili, je voda postala rjava kot gozd v pozni jeseni. Hkrati pa je plaz »zradiral« veliko sidrišč, ki  smo jih morali nadomestiti, da smo lahko nadaljevali. To je soteskanje naredilo tudi malce bolj adrenalinsko. S seboj smo imeli le sedem nadomestnih sidrišč in z vsakim, ki smo ga morali nadomestiti, se je v meni strah malce povečeval. »Kaj pa, če nam jih bo zmanjkalo ravno tam, kjer je iz soteske nemogoče splezati?«. Zato smo varčevali, kjer se je le dalo in smo tam, kjer so manjkala sidrišča, če je le bilo mogoče, vrv ovili kar okoli zagozdenih debel. Teh je v spodnjem delu v izobilju. So pa tudi potencialno zelo nevarna, saj se za njimi velikokrat začne nabirati pesek, skale in vejevje. Nabran material pod težo človeka včasih popusti in hitro ti zmanjka tal pod nogami in gravitacija pa potem naredi svoje in v najslabšem primeru lahko pristaneš nekaj 10 metrov nižje... Na srečo je bil grški Pozejdon na naši strani in se to ni zgodilo. Po šestih urah intenzivnega soteskanja brez daljših premorov smo z veliko mero trme le premagali Majorja in ostala sta nam celo dva naboja (svedrovca)!

Spopad z generalom

Za naslednji dan smo bili dogovorjeni, da opravimo še z Generalom. Tokrat se nam je pridružil še Portugalec Luis, ki pet let prebiva na otoku. V Generalu je že bil, kar vedno olajša spust, saj vsaj eden izmed ekipe sotesko že približno pozna. Zjutraj pa se je poln energije na naši zborni točki pojavil še Avstralec Pete, ki je prejšnji dan srečal Luisa in sta se dogovorila, da se nam pridruži. In tako smo spoznali še enega, ki živi za soteskanje.

 

Dostop do soteske nam je šel kar dobro, največ preglavic nam je povzročilo določanje končnega vstopnega mesta, saj se pri spustu utrjuje znanje tehnike kiwicanyoninga – ki se od običajnega canyoninga razlikuje v toliko, da se soteskanje začne s spustom po vrvi, ki jo privežemo na kakšno drevo. V iskanju primernega mesta smo trapali naokoli kot izgubljeni jarci, vsak v svojo smer, a po kakšne pol ure smo le odkrili smer za varen spust v šestdeset metersko razpoko.

 

Hitro smo pomalicali in že smo spoznavali Generala. Soteska je sicer precej svetla, a iz nje od začetka do konca ni možnosti umika. Brežine so prestrme za plezanje, zato je nujno za spust izbirati suhe dni, ker pobeg v primeru povišanja vodostaja ni mogoč. In vodostaj je bil ob našem obisku kar visok, moč vode pa impresivna. Verjetno veliko pove dejstvo, da me je ob hoji skozi vodni curek slapu zaradi upora zabrisalo po tleh, kot da bi bil iz perja.

 

Najbolj »zaresen« del soteske je slap Slot of Doom, kjer voda išče svojo pot proti dolini po 45 metrov visokem navpičnem žlebu. Vratolomna moč vode zahteva, da se je pri spustu maksimalno izogibaš. Hkrati pa se je na sredini slapu treba prepeti na drugo vrv – temu v našem žargonu pravimo »multipitch«. Prvi se je spustil Primož, nato je sledil Luis, ki je za spust opremil naslednje sidrišče. Takrat enkrat me prešine, da General ni ravno mačji kašelj in da imata Avstralca, ki sta opravila prvi spust, res velika jajca. Ob prvem spustu namreč ne veš, koliko slapov te še čaka, ali imaš še dovolj opreme za sidrišča, ali bo akumulator v vrtalniku zdržal... Še posebej je stresno, če veš, da se iz soteske ni mogoče umakniti. Fanta sta bika za roge zagrabila tako, da sta najprej opremila spodnji del soteske (Inferiore) in potem v obdobju dveh let v sotesko postopoma vstopala višje in višje in tako so nastali štirje deli (Les Haut, Superiore, Intermedo in Inferiore). Pri tem so jima na pomoč priskočili različni soteskarji, med njimi tudi Slovenec Robert (Bob) Žerovec.

 

Po dolgem času sem v Generalu doživel pravi šok. Naš Andrej se je prvi spustil v enega izmed bazenov, od koder z vrha ni bilo mogoče videti izteka slapu. Ko ga v nekaj deset sekundah ni na spregled, pomislim na najhujše. Voda ga ne izpusti iz svojega prijema in treba bo reševati. Sekunde postanejo minute. Na klice se ne odziva. Hitro steče reševalna akcija. Pete ovije vrv okoli drevesa in se spusti v bazen na drugem mestu. Nakar se v zrak zareže žvižg Andrejeve piščalke. Vse je okej. Izkaže se, da je za slapom petmetrska luknja, ki jo je raziskal, ne da bi nam to sporočil. Ko smo ga zagledali, mi je resno odleglo. Verjetno mi je takrat posivel kakšen las. No, pa saj sem zanj že dovolj star...

 

 

Ponovitev Orlovega gnezda

 

Pred odhodom z otoka smo imeli na svojem seznamu še eno sotesko – Eagle's Nest, Orlovo gnezdo. Cilj je bil narediti prvo ponovitev po njegovem odkritju pred dvema letoma. Po dveh regeneracijskih dneh in ogledu najbolj slavnega novozelandskega fjorda Milford Sound smo bili pripravljeni. Mimogrede sem na Facebooku staknil še »šerpo«, Novozelandca Justina, ki je kot lovec navajen dolgih dni in težkih bremen na svojem hrbtu. Ura je zazvonila ob 4:30. Kasneje sem hudomušno komentiral, da smo vstali tako zgodaj, »da je bilo zame še včeraj«. A kasneje res ni šlo, za dostop do soteske smo planirali pet ur. Seveda spet skozi pragozd po brezpotju. Moram reči, da smo tudi tokrat našli optimalno pot, tako da smo do vrha pritrmarili kake pol ure prej kot po načrtu.

 

Kanjon sprva ni bil ravno vizualni presežek, a po slabi uri so se stene počasi začele zapirati, ravno toliko, da je nastala čudovita ožinska soteska, ustrezno osvetljena, hkrati pa je kamnina z veliko svetlimi progami naredila prijetno vzdušje. Kmalu sem ugotovil, da je soteska Eagle's Nest najbližja mojemu okusu. Počutil sem se res super, verjetno je pri tem nekoliko pripomogla tudi nova dieta. Vsako uro namreč pokuriš več sto kalorij in te je treba vsaj malce nadomestiti. Zato sem vsako uro vase zbasal energijsko tablico. In adijo utrujenost! Še voda, ki je bila mrzla kot srce kakšne bivše, ni tako zebla v kosti kot prejšnje dni.

 

Skozi kanjon smo lepo napredovali. Že vnaprej smo vedeli, da bo nekaj sidrišč treba nadomestiti, nekaj pa smo namestili novih. Navsezadnje je bila to prva ponovitev in pričakovati je, da bo kakšen poseg potreben. A kljub hitremu napredovanju je bil dan neskončno dolg. Skozi sotesko smo prišli v sedmih urah, nato pa sta sledili še dve uri hoje in spusta po reki Dart, da smo se vrnili do avta. Vse skupaj nam je vzelo slabih štirinajst ur.

 

Ko smo objavili fotografije v Facebook skupini Kiwicanyons, je završalo. Tudi Novozelandce je soteska zamikala in naslednje leto se je že zgodila druga ponovitev.

 

Žal vreme v naslednjih dneh ni bilo primerno za resnejše soteskanje. Zato se je klapa počasi razšla. Jaz sem jo mahnil proti Christchurchu, kjer sem zadnje dni polnil svoje baterije pred povratkom v domovino in strnjeval vtise.  Ko zavrtim čas nazaj in stvari pogledam z retrospektivo - obisk Nove Zelandije je bila res dogodivščina in pol.