Iskanje presežkov

V življenju je pač tako, da se človek dobrih stvari hitro navadi in potem nas »slabše« stvari pustijo ravnodušne. Recimo kuhinja je že en tak pojav – domača nedeljska goveja župa, ki jo sem ter tja postrežemo na mizo, mora biti polna okusa. Če ni, potem smo kar razočarani. Podobno je tudi pri avtih, kjer mora biti naš novi avto vsaj malo bolj tehnično dovršen in na pogled lepši kot prejšnji. Vedno želimo boljše in lepše. Podobno je tudi pri kanjonih. Ko vidiš toliko lepega, je kak kanjon, sicer sem ter tja, tak, da mu rečemo: »V tole krastačo pa ne bom nikoli več rinil«. Pa čez nekaj let pozabiš na to in greš. In ko si tam, se spet spomniš tistega svojega sklepa in se tepeš po glavi. Ampak še vedno je tudi slab dan v kanjonu boljši kot dober dan kje drugje.

 

 

Tole ne bo zgodba o eni takšni krastači, ampak zgodba o presežku, ki je bil na mojem »backlogu« že vrsto let. Nekaj mesecev sem celo vsak dan pomislil nanj, ko sem vpisoval geslo, katerega del je bilo ime te soteske. Da je Holta nekaj posebnega, so navajali različni viri, saj gre za eno izmed večjih znamenitosti Albanije. Do pred nekaj leti, dokler niso zgradili hidroelektrarne, je bila možnost za preživetje, če si želel skozi sotesko priti do njenega dna, praktično nična. A izgradnja pregrade, ki vodo preusmeri v 3 kilometrski »ror« do centrale, 350 višinskih metrov nižje, je to omogočila. Internacionalna četverica, sestavljena iz Slovenca, Italjana in dveh Švicarjev, je bila maja 2018 prva, ki se je uradno podala skozi celo sotesko in preživela. Sliši se kot vic. A ni bil. Pred vstopom so morali naši heroji častiti (in popiti) kar precejšno količino piv v lokalnem baru, da so pregovorili »mašinfirerje« hidrocentrale, naj jim dovolijo vstop v sotesko. In od tistega dne dalje je eden izmed članov te odprave edina oseba, ki lahko opravi spust. Drugi pa to počnemo na črno.

 

 

To se je izkazalo tudi v našem primeru, ko smo želeli vstopiti v sotesko pri jezu. Ko so nas zagledali zaposleni, ki stražijo pregrado in zajem vode, so začeli kričati in mahati z rokami. Na vsak način so želeli preprečiti, da vstopimo v sotesko. Pa ne zaradi nevarnosti, ki bi jo povzročil nenaden dvig vode, kot posledica njihovih manevrov. Preprosto zato, ker je Albanija dopustila privatizacijo sotesk in v njih nimamo kaj iskati.          

 

 

Na srečo je naš voznik Nardi, o katerem sem pisal že v prejšnjem prispevku, našel rešitev za ta konflikt. Usmeril nas je na kozjo stezico, ki naj bi nas čez kakšnih 100 ali 200 metrov pripeljala do kanjona. Sam je po njej že hodil, kar nam je povedal z: »rruga OK, Nardi go« in pokazal sliko sebe, ko je bil manjši. S tem je verjetno hotel povedati, da je tu hodil, ko je bil še otrok. In podali smo se na pot, Nardi pa nam je pomahal v slovo. Čez kakšnih 10 minut se je izkazalo, da je bil Nardi superotrok, ali pa da so hribovski Albanci res neustrašni. Prišli smo namreč do izredno izpostavljenega prehoda, kjer smo po skalah plezali kakšne dvojke ali trojke, pod seboj pa 100m »šusa« direktno v kanjon. Navezali se kakopak nismo, saj bi bilo varovanje bolj blažev žegen. Stisniti je bilo treba zobe in kmalu smo se priborili do kanjona. Po tej dogodivščini smo se začeli spraševati, ali niso Nardiju podobni kalibri slučajno že kdaj pred majem 2018, opravili spusta skozi sotesko – presenetljivo ne bi bilo.

 

 

In ko sem končno dočakal »svojo« Holto, sem bil navdušen. Ob tem sem se spomnil izjave svojega idealističnega dedka, ki je nekoč v navalu navdušenja nad doživetjem zapisal: »Nisem živel zaman«. Tudi jaz bi takrat lahko zapisal kaj podobnega.

 

 

Holta po izgradnja hidrocentrale sicer ni pretirano zahtevna soteska. Vodostaj je običajno nizek, spustov po vrvi ni veliko, hujših vodnih nevarnosti, kot so sifoni in spodjede pa tudi ni. V zgornjem delu so sekcije soteske, ki so široke le nekaj metrov (včasih celo manj), visoke pa tudi 70 metrov. Prava poslastica pa je spodnji del soteske, ki je geološko še kako aktiven

 

.

 

 

V spodnjem delu nas preseneti neprijeten vonj, katerega dobro poznate tisti, ki ste se smukali po Islandiji, drugi pa vsaj po plinih, ki jih občasno izločamo iz svojega telesa, bojda z leti vsepogosteje.. Tu najdemo namreč žveplene izvire, iz katerih izvira topla voda, z močnim vonjem po gnilih jajcih. Geološko aktivnost pa sem izkusil tudi na lastni koži, saj je le kakšnega pol metra pred menoj s stene padla večja skala, ki bi me učinkovito dotolkla, če bi bil le korak naprej.

 

 

 

A vse to odtehta lepota Holte, ki je res razred zase. Kombinacija turkizno modre vode in kamnine ima svoj čar. Spust traja 5 ur, kar znese kakšne 3 neto ure čistega porniča, vam rečem. Naj vas o tem prepričajo priložene fotografije.

 

 

Z obiskom Holte sem s svojega seznama sotesk, ki bi jih rad videl, črtal še eno. Z vsako črto je seznam krajši, cmok v grlu pa večji. Sicer sem prepričan, da če bi želel obiskati vse soteske tega sveta, bi bilo eno življenje premalo. Na srečo pa se takšnih in drugačnih obveznosti v življenju z leti nabere vse več in gre črtanje počasneje. Tja nekje do penzije pa bom prečrtal vse »ta lepe«. Kaj pa potem? Bom že našel kaj drugega, brez skrbi.