Jadranje brez postankov

Non stop. Brez postankov. Od vsega začetka zgodovine jadranja je ta pojem imel svečan prizvok. Samo redki so si upali na morje za več časa. Le norci so popolnoma zavrnili idejo, da bi se med plovbo ustavljali, in se osredotočili izključno na pot, na morje. Sir Francis Chichester je postal znan, ker je bil prvi, ki je sam obplul svet in se med potjo samo enkrat ustavil. Nedolgo za njim se je čez ocean podala cela jata jadrnic, vsi krmarji so imeli isti cilj: obpluti to našo veliko kroglo, ne da bi se med potjo sploh kje ustavili. Samo Robin Knox Johnston je prijadral na cilj in se tako pred petdesetimi leti trajno zapisal v zgodovino jadranja. Še bolj medijsko odmevna pa je bila poteza Francoza Bernarda Moitessiera, ki je pred ciljem naznanil svetu, da se ne misli vrniti med ljudi in da bo kar nadaljeval z Atlantika proti Tahitiju, drugič okrog sveta. Tista njegova slavna plovba je dolgo let ostala najdaljša solo plovba brez postankov. Moitessier jih res ni potreboval, na morju mu je bilo veliko lepše kot na kopnem.

 

Odkar sem spet na Jadranu, so moje plovbe bistveno skrajšale in nočne plovbe so postale redke. Pogosto pač ni priložnosti za daljše jadranje, pa tudi družbe, ki bi uživala v tem, da dan in noč gleda samo morje, ne najdem na vsakem vogalu. Zaradi tega sem bila presrečna, ko me je prijatelj Danijel povabil na službeno plovbo do Turčije. Ideja, da se od Pirana do Turčije ne bova ustavljala, me je osrečila kot nepričakovano darilo.

 

Odplula sva pod večer. Nad mano zvezdnato nebo, ob jadrnici nežni valovi, pred mano obzorje, ki ga že celo življenje zasledujem. Spet sem čutila, da sem točno tam, kamor spadam.

 

Slika

 

Taka pot se kmalu po povratku domov sprevrže v spomin na nekaj trenutkov, ki so izstopali. Prvi tak trenutek je bila zarja pred otokom Lastovo. Bila sem sama v kokpitu in gledala sled, ki jo je jadrnica puščala za sabo, ko me je po dolgem času spet prevzel tisti občutek popolne svobode, ki ga v meni zna vzbuditi samo širno morje. Kopno sem sicer videla, a z vsako minuto je bilo dlje in vedela sem, da ga kmalu ne bo več na obzorju. Ko je še Danijel vstal, se nama je Hrvaška zahvalila za obisk z darilom: čistu blizu jadrnice je iz vode visoko skočil morski hudič, manti podobna žival. Za trenutek sem se vprašala, ali sem v Polinezii! V zraku je naredil akrobatski preval in z velikim pljuskom spet izginil v morje.

 

Naslednjih pet dni je bilo vse eno samo sosledje zarij, zatonov in zvezdnatih noči. Valovi, veter, sonce in nič, čisto nič drugega, vse do Grčije.

 

Slika

 

Slika

 

Celo pred Otrantom, kje je bilo morje zaradi večdnevne burje nadpovprečno valovito, sem uživala kot otrok na vrtiljaku.  

Grčijo sva prejadrala v dveh dneh, od katerih se sedaj spomnim samo gostega pomorskega prometa pred Atenami in nočne plovbe skozi Korintski kanal.

 

Slika

 

Slika

 

Zadnji dan je bil kar zahteven, sloviti veter meltemi se je pokazal v vsej svoji lepoti in morje je oživelo. Jadrnico je premetavalo, a meni ni bilo hudega. Prej obratno, izredno sem uživala. Visoki valovi pod grškim soncem so se lesketali točno tako, kot so se mene svetlikale srečne oči.

 

Slika

 

Po petih dneh sva z Danijelom prijadrala do Turčije in pričakal naju je čudovit Izmir. Mestece je res lepo in z veseljem sem si ga ogledala, a meni je bilo jasno, da je bil najlepši del tedna za mano. Ko tako zelo uživaš pot, sploh ni pomembno, kam prijadraš. Pravzaprav ti je celo malce žal, da si že na cilju …

 

Slika

 

Slika

 

 

Jasna Tuta
Jasna Tuta

Rodila sem se v Sesljanu pri Trstu. Pri morju. Ko sem bila še v otroškem vozičku, sem se z mamo sprehajala po Sesljanskem zalivu in z velikimi očmi požirala valove, ki jih je burja metala ob skale. Ko me je razganjala puberteta, sem našla zatočišče v tamkajšnjem jadralnem klubu. Tečaj jadranja na deski je bil idealen izgovor za druženje s postavnimi mladeniči. Kasneje se je oglasil materinski čut, takrat sem prevzela tečaje jadranja za otroke, pozimi pa sem zahajala v osnovno šolo. Po desetih letih vnetega pedagoškega dela je materinski čut popolnoma zamrl, oglasila pa se je želja po potovanju…

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: