Ali so morski psi nevarni?

Ko pripovedujem svoje zgodbe o morju, me ljudje pogosto prekinejo z najrazličenjšimi vprašanji. Nekatera se pogosto ponavljajo, a nad vsemi zmaga eno, ki sem ga res že neštetokrat slišala: »A niso morski psi nevarni?«

 

Na začetku sem odgovarjala z rezkim ne-jem, včasih sem rekla: »Odvisno«, v zadnjih časih pa še najraje odgovorim z vprašanjem: »Ali so psi nevarni?«

 

Obe vprašanji nimata enega odgovora, ki velja za vse primere. Psi običajno niso nevarni in ne napadajo človeka brez razloga, a obstaja nekaj izjem. Čisto enako velja za njihove morske bratrance. Nevarnih vrst je malo, v tropskih krajih je veliko bolj možno, da bomo naleteli na krotke grebenske morske pse.

 

Sicer je res, da ti ne more biti vseeno, ko prvič v vodi srečaš morskega psa. Za to je pretežno kriv Hollywood, ki to žival vedno asocira na nevarnost, tragedijo, boj za preživetje in smrt. Podatek (vir Statista), da psi letno ubijejo 30.000 ljudi, sloni 500, padajoči kokosi 150, morski psi pa manj kot deset, nam bolj malo pomaga. Tudi meni je poskočilo srce, ko je prvič nepričakovano priplaval izza ene skale na Tahuati. Prvega srečanja nikoli ne bom pozabila, on pa ga je gotovo že davno, saj me niti ni pogledal, švignil je mimo kot je v naslednjih letih švignilo mimo mene še na stotine drugih morskih psov.

 

Sčasoma sem se privadila nanje in se razveselila vsakega srečanja, ko pa sem imela kamero v roki, sem jih vselej zasledovala in se jim skušala neopazno približati... torej sem lovila jaz njih, ne pa oni mene! Fotografi sicer vedo, da se le redki srečneži vrnejo domov z zelo dobro fotografijo zobovja velikega morskega psa. To so običajno profesionalni potapljači, ki imajo dobro opremo, veliko izkušenj in potrpljenja.

 

Turisti odhajajo z motnimi fotografijami, na katerih se le bežno vidi obris večje ribe ali njen rep. Teh obupnih podvodnih fotografij je toliko, da je na Facebooku celo nastala skupina z imenom »Crap Fish Photography« - če je še niste obiskali, si vzemite par minut, nasmejali se boste in si polepšali dan.

 

A vendar iz dneva v dan bolj velja, da izkušnje nisi doživel, če nimaš slike za pokazat. Zato je sedaj na turističnih operaterjih, da poskrbijo za bližnja srečanja – bližje bodo pripeljali morske pse, več zvezdic si bodo zaslužili na Googlu. Pogumni vodiči se torej zjutraj odpravijo v službo z veliko škatlo razkosanih rib, s katerimi pod vodo privabijo morske pse pred objektive. Meni se zdi, da je vsakodnevno hranjenje divjih živali v turistične namene vse prej kot etično, a priznam, enkrat sem se tudi jaz predala radovednosti in šla pogledat, kako to izgleda. Potopili smo se na dvajset metrov globine, kjer smo našli nalašč za to postavljen zid, za katerega smo se poskrili. Na drugi strani zidu so bili vodiči s hrano in kmalu zatem so priplavali tudi morski psi. Srečali smo več različnih vrst, ogromni tigrovci pa so bili prav gotovo najbolj očarljivi.

 

 

Glavni mož potapljaškega centra si je po potopu vzel čas za klepet in mi tudi ponudil nekaj fotografij v uporabo. Trdil je, da njihova dejavnost nima nobenih negativnih učinkov, češ da večkrat prekinejo z dejavnostjo za nekaj dni in opazijo, da si morski psi takrat pač sami nalovijo hrano brez nobenih težav.

 

Kot rečeno, velika večina vrst morskih psov niso nevarne za človeka. Napadi se običajno dogajajo zaradi napake, včasih na primer srfarje zamenjajo z želvami in potapljače s tjulni. In ne smemo pozabiti, da so to kljub vsemu divje živali. Posebno takrat, ko zavohajo kri, se jim zmrači pred očmi in napadejo. Ne moremo jim zameriti, če namesto velike tunine glave, ki jo potapljač drži v roki, včasih odgriznejo kar njegovo roko.

 

Med hranjenjem morskih psov se občasno dogajajo nesreče, a o teh vsi zelo modro molčijo, zelo redko kaj pride do medijev. V Polineziji je sicer še največ nesreč vezanih na podvodni ribolov. Polinezijci si radi dajejo ulovljeno ribo za pas (ali celo pod neopren!) in nadaljujejo z lovom. Pes pride po ribo in po pomoti odnese še košček potapljača. Tudi v tem primeru je za nesrečo kriva napaka. Čigava pa?

 

Ko se odpravimo v nam tuje okolje, je dobro, da se pozanimamo o pravilih, ki tam veljajo. Ko plavamo z morskimi psi moramo na primer vedeti, da ne smemo imeti na sebi lesketajočega nakita ali mrtve ribe. Plavamo umirjeno in nikakor ne špricamo in brcamo, če pa se žival preveč zanima za nas in začne plavati v krogu okrog nas, raje pojdimo iz vode. Včasih so te živali res preveč radovedne in se zapodijo proti nam, a če jih fajn butnemo v nos, odidejo. Ne mislite, da je to nekaj nemogočega. Moja prijateljica Aline je v osmem mesecu nosečnosti nabutala ubogega psička, ker ji je hotel ukrasti ribo s puške.

 

Tistim, ki se bojite morskih psov, pa tudi vsem tistim, ki bi o njih želeli izvedeti kaj več, toplo svetujem ogled odličnega dokumentarnega filma Sharkwater (režija Rob Steward). Po ogledu boste imeli morske pse veliko rajši, istočasno pa se boste morda zamislili nad neko drugo živalsko vrsto, ki je veliko bolj nevarna od njih. Človeško, namreč.