Sama na morju

»Sama? A čisto sama? Tri dolge mesece!?!«

 

Ko sem pred nekaj tedni napovedala, da se spet odpravljam v Polinezijo, je skoraj vsak najprej vzdihnil, češ ...blagor tebi! Za tem pa so se nekateri čudili odločitvi, da grem sama, da bom cele tri mesece morala delati družbo sama sebi. Kdor me pozna, o tem sploh ni zgubljal besed, saj dobro ve, da pravzaprav raje potujem sama kot v družbi.

 

Ko sem se pred mnogimi leti prvič odpravljala na potovanje čez ocean, sem šla sama, ker pač nisem dobila nikogar, ki bi šel z mano. Potem pa sem ugotovila, da zna biti tako potovanje edinstvena izkušnja. Že to, da si upamo sami na pot, nas pahne iz cone udobja, kar je običajno nekaj dobrega. Prisiljeni smo navezovati stike z ljudmi, ki jih ne poznamo in ki bi jih mogoče ne spoznali, če bi imeli ob sebi sopotnika. Sami moramo odločati, kdaj in kam, sami najti prenočišče in si sami pomagati, če se kje zaplete. Globoko verjamem, da bi moral vsakdo vsaj enkrat v življenju izkusiti potovanje sam s sabo. Tako potovanje nas veliko nauči ne samo o drugih in o svetu, pač pa predvsem o nas samih.

 

Letos poleti sem preživela veliko večino dni na jadrnici. S prijatelji in družino sem šla na križarjenje po Dalmaciji, imela sem celo vrsto tečajev jadranja, vozila razne skupine na izlete ob obali, na križarjenja ob sončnem zatonu in še in še. Jadrnica je bila živa čez dan in zvečer, četudi samo v privezu, kjer smo s prijatelji nazdravljali življenju. Sem pač družabno bitje, ki svoje strasti zelo rada deli z drugimi. Ko gledam navdušene poglede oseb, ki prvič z morja gledajo devinski ali miramarski grad, ali iskrive (in rahlo prestrašene) oči tečajnikov, ki prvič strmijo v trimetrske valove, občutim veliko zadoščenje in čast, da sem jim lahko ponudila izkušnjo, ki je ne bodo pozabili.

 

Četudi zelo rada jadram v družbi, si tu pa tam zaželim, da bi bila na morju čisto sama. Samota mi omogoči zelo intimen stik z morjem, ki ga v družbi enostavno ne morem doživeti.  Zato si nisem pustila dvakrat reči, ko so mi ponudili priložnost, da se za nekaj časa preselim v Polinezijo - na jadrnico, na kateri bom sama. Skočila sem na letalo in presrečna odletela na drugi konec sveta.

 

Po nekaj dneh priprav sem včeraj dvignila sidro in razpela jadra. Rahla negotovost in vselej prisotni začetni strah sta mi pomagala, da sem zbrano nastavljala jadra in smer plovbe, dokler nisem bila popolnoma zadovoljna. Potem sem se končno razgledala naokrog in takrat mi je zaigralo srce.

 

Že res, da sem morala prekleto paziti, da se med hojo po palubi nisem spotaknila in padla v vodo. Nihče namreč ne bi vedel, da plavam, medtem ko bi morala jadrat... Tudi res, da si v šestih urah plovbe nisem mogla privoščiti niti trenutka odmora, ker so v Polineziji podvodne ovire neoznačene in je torej treba stalno pozorno gledati, ali je pred jadrnico prosta pot. A kljub vsemu temu že dolgo nisem tako uživala v jadranju. Od jutra do večera sem imela nasmeh na obrazu. Obsijana od tropskega sonca sem se predala občutku zadovoljstva in zadoščenja, ki ga prinese samo solo jadranje. Ko smo sami na jadrnici, nosimo na svojih ramenih stoodstotno odgovornost za vsako napako, ki jo naredimo. Nikogar drugega ni, da bi ga po krivem obtožili. Spopasti se moramo s svojimi mejami in šibkostmi in istočasno iz sebe izvleči moč in spretnost, da stvar izpeljemo do konca. Priznam: ko gre vse narobe, je kar težko. Jeziš se sam s sabo ali z jadrnico in včasih bi se najraje zjokal.

 

Ko pa je z jadrnico vse v najlepšem redu, ko so jadra lepo napeta in se vse naokrog svetlika turkizno morje, takrat je tako jadranje užitek, ki mu ni para.  Včerajšnja plovba mi je podarila tak čudovit občutek lahkotnosti, sreče in popolne svobode, da so se mi nekajkrat kar orosile oči. Ko sem pozno popoldne vrgla sidro v Hirifi, sem sama sebe potrepljala po rami, jadrnici pa sem se zahvalila, da je lepo sodelovala z mano in mi pomagala uspešno prijadrali do enega najlepših sidrišč na svetu.