Trenta in Buški krafi

Letošnje zimske počitnice smo z družino preživeli v Trenti. Vreme je bilo, kot je značilno za območje Julijskih Alp, nepredvidljivo in muhasto. Veter je napihoval sneg, potem je za kratek čas posijalo sonce izza utrganega oblaka, dokler ni sivina ponovno zaobjela celotne doline Soče z veličastnimi vršaci okoli nje vred. Časa za branje zgodovine Bovškega v toplem zavetju apartmaja je bilo več kot dovolj, prav tako za druženje s Trentarji, ki so v osamelih zimskih mesecih veseli družbe.

 

Na pohajkovanju proti zapuščeni planini Lepoča sem na sprehodu ujel domačina Milana Kravanjo, zaklepetala sva se in pod večerom sem z beležko v roki že sedel v kuhinji njegovega doma, kjer sta mi z ženo Majdo pripovedovala o trentarskem življenju in navadah.

 

Gospa Majda prihaja iz domačije v Lemovju, dvignjeni vasici nad zaselkom Soča, kjer se Spodnja Trenta zaključi in je vpliv bližnjega Bovca s svojimi navadami že močnejši. Vseh pet domačij v Lemovju je zapuščenih od sedemdesetih let dalje, težavno in odmaknjeno življenje je domačine postopoma izselilo v bolj prijazna okolja, ostala  pa so specifična poimenovanja, ki jih višje v Trenti ne poznajo. Hlačam gospa Majda še danes reče brgeše in plašču monkl. Rada pripravi žrbado, enolončnico iz kisle repe in krompirja, zabeljeno z ocvirki, koruzni žganci pa niso žganci, tako kot v Trenti in širše na območju Slovenije, temveč puernca.

 

Ker pa se življenje ni tako zelo razlikovalo od trentarskega, je besedni nabor za večji del predmetov in pojmov enak. Les je na primer travnik, groblje so kup kamenja, ki je ostal od čiščenja zaplatic zemlje za košnjo. Leha rečejo njivici, ki je dostikrat naslonjena na breg in je zaradi izravnave s terenom podprta s kašto, nižjim kamnitim zidom. Še danes so okoli zaselkov vidni ostanki rutov, izkrčenih gozdnatih zemljišč, značilnih za samozadostne kmetije hribovskega sveta.

 

Odmaknjenost je Trentarje prisilila, da so se sami sebi prepuščeni za vse, od pridelave hrane do zdravja, močno naslonili na naravo. Od nekdaj so bili znani po ovčereji in še prej kozjereji, na planinah so pasli živino in sirili mleko, sir in volna sta bili njihovi glavni valuti in z njima so z okoliškim svetom izmenjavali dobrine. Bovški sir je bil že od nekdaj cenjen v Furlanski nižini; prvi zapiski o njem segajo v 15. stoletje, če sem si prav zapomnil podatek iz knjige Fedja Klavore - Kdo dal podobo je Bovškemu.  

 

Milan se pašništva spominja še iz svojega otroštva. Petnajst let je bil star, ko je pasel ovce na planini Trebiščina, stisnjeni pod mogočnimi stenami Malega in Velikega Špičja. Trebiščina je bila poleg planine Zapotok pod Bavškim Grintavcem zadnja aktivna planina Trentarjev, po pripovedovanju gospoda Kravanje je na njej takrat siril Andrej Hosner iz domačije Pr’Kurtlnu. Dve leti delovanja planine je še ujel, preden je ugasnila, tako kot pred njo planini Berebica in Zajavor.

 

Ovčji sir in volno so menjavali z Bohinjci in Kranjskogorčani. S prvimi so imeli Trentarji stik preko Triglavskih jezer in Komne, z gorenjsko stranjo pa so trgovali preko Vršiča. Gospod Milan se še spominja, kako so z vozom tovorili volno v Zapuže pri Radovljici, kjer je deloval tekstilni obrat Sukno. Spominja se tudi menjalnega razmerja s Kranjskogorčani - dali so jim deset jajc, za njih pa dobili kilogram koruzne moke.

 

Krav v Trenti ni bilo. Gospodar je bil poleti v planini in ni bilo ne potrebnega časa, ne prostora za pašnjo.

 

Pozimi, ko so bile ovce v dolini, se je gospodar ukvarjal z izdelovanjem lesenih izdelkov, potrebnih na kmetiji. Izdeloval ali popravljal je lejtre oziroma lestve, rezljal kuhrenle oziroma lesene žlice, žefanglce ali zajemalke ter snemauvnce, to so zajemalke z luknjicami, s katerimi se pobira sesirjene grudice mleka ob sirjenju. Domače izdelave je bil tudi kembač, lesen čeber z držaloma z luknjicami za prste, namenjen molži. Razširjen leseni bat, tuc pa so uporabljali za mečkanje čomp, kot Trentarji pravijo krompirju.

 

Pri sekanju so pazili na luno. Vedelo se je, da se ob mlaju dreves ne podira. Takrat iz lesa teče in če polena cepiš in zložiš v taso (skladovnico), se ne posušijo, ampak se v sredini temno obarvajo in začnejo gniti.

 

Ko je nastopila tako pričakovana pomlad, so Trentarji po travnikih nabirali žentiunco oziroma regrat, v vrtičkih pa so sadili ledrek, radič. Nasploh so bili dobro podučeni o divjih zeliščih, iz katerih so kuhali čaj, jih namakali v žganje in pripravljali zdravilne pripravke zase in za žival. Če se je kateremu res slabo godilo, mu je gospodinja pripravila skutnco, krepčilno juho iz kropa, v katerega je vmešala zorjeno slano skuto, ki menda vsebuje penicilin.

 

Za Sveti večer ali god pa so se Trentarji zelo radi posladkali s krafi, po katerih so še danes dobro znani. Podobni sladici v Kobaridu pravijo štruklji, v Ratečah krafi, na Koroškem nudlni. Gre za žepek iz tanko zvaljanega testa, v katerega položimo nadev iz kluoc oziroma hrušk tepk, cvejb (rozin), orehov in sladkorja. Žepke se prepogne in zapre, skuha v slanem kropu in na koncu zabeli z maslom in drobtinami (včasih s koruzno moko).

 

Gospa Majda kot otrok krafov ni marala, ker so jo motile trde peške pomečkanih tepk, mi je pa okvirno opisala postopek, kako se jih naredi. V Ljubljani sem jih po dopustu pripravil dvakrat, dodal sem svoje količine sestavin, saj so recepti v Trenti opisni, prehajali so iz generacije v generacijo in se načeloma niso zapisovali, kot je bilo sicer to v navadi v meščanski kuhinji.

 

Pripravljanje je preprosto in niti ne tako zamudno, kot bi lahko pomislili; pazimo le da je testo dovolj tenko razvaljano, da nadev pride bolj do izraza. Ko osvojite oblikovanje žepkov, si pa le dajte duška za razmišljanje o nadevu, ki je lahko pripravljen tudi iz mletega mesa, skute, rakcev, rib, gob … Možnosti je res veliko. Kar pogumno na delo.

 

Buški kraf

Sestavine za 20 do 25 krapcev

 

Testo

40 dag ostre bele pšenične moke

2,5 dl kropa

2 žlici jedilnega olja

1 ščepec soli

 

Polnilo

20 dag suhih hrušk

(najbolj tradicionalne so tepke, s peškami in pecljem vred)

10 dag rozin

20 dag mletih orehov

4 žlice sladkorja

 

Zabela

20 dag krušnih drobtin

(lahko uporabimo koruzni zdrob namesto drobtin)

20 dag masla

1 žlička mletega cimeta

 

Priprava testa

 

Moko stehtamo in jo vsujemo v večjo skledo. Blago jo solimo in zabelimo z dvema žlicama jedilnega olja. Prelijemo jo z vrelo vodo in jo začnemo s kuhalnico stepati. Vsa moka se mora vezati z vodo, dobili bomo sprva grobo testo, ki ga prestavimo na pomokano delovno površino. Gnetemo ga 5 minut, da postane bolj voljno in homogeno. Testo pomokamo, shranimo v dobro zatesnjeno posodo in postavimo v hladilnik za 1 uro, lahko tudi čez noč.

 

 

Zorjeno testo prestavimo na pomokano delovno površino in ga z dlanmi nekoliko sploščimo. Še enkrat pomokamo in ga tokrat razvaljamo z valjarjem. Valjamo ga na vse strani, da bo enakomerno tanek. Končna debelina mora biti po moji oceni približno 2 milimetra.

 

Poiščemo kozarec (s približno 8 cm premerom) in v testo vtisnemo kroge. Vsak krog posebej pomokamo in ga še enkrat razvaljamo, dokler ne dobimo kroga premera približno 12 cm in debeline 1 mm. Iz testa bomo dobili približno 20 do 25 krogov.

 

Priprava nadeva

 

Suhe hruške in rozine v manjšem loncu sladkamo in zalijemo z vodo, ki naj je bo zgolj toliko, da sestavine prekriva. Pokrijemo in tekočino zavremo. Vre naj 5 minut, nato lonec odmaknemo z ognja in pustimo sestavine pokrite stati 30 minut, da vpijejo preostalo tekočino in se zmehčajo in ohladijo.

 

Orehe zmeljemo in jih skupaj s kuhanim sadjem spasiramo v gladko maso.

 

 

Oblikovanje krafov

 

Na prvi sploščen krogec testa položimo na sredino za eno žlico pripravljenega nadeva. Krog prepognemo, da se robovi stikajo med seboj. Stik dobro zatesnimo s prsti (klasični petelinov greben), sam pa raje zaprem stik z vilico - po celotnem obodu z vilico vtisnem vzorec v testo, ki se tako stisne in zapre. Tako dobim zaprt rob, s približno 2 mm globine.

 

 

 

 

Kuhanje krafov

 

V večjem loncu zavremo vodo. Solimo. Pazljivo v krop vložimo krafe, enega za drugim. Vre naj čim bolj blago, ne močno, lonec vmes večkrat pretresemo, da se krafi ne sprimejo med seboj. Najbolje je, da krafe kuhamo v dveh, treh serijah, da v kropu niso preveč stisnjeni. Kuhamo jih 5 do 8 minut oziroma dokler ne priplavajo na površje.

 

Krafe s penovko poberemo iz kropa in jih porazdelimo po krožnikih. Vsak kraf posebej prelijemo z zabelo iz na maslu prepraženih drobtin (koruznega zdroba), na koncu jih začinimo z mletim cimetom in še tople postrežemo.