Veliki Predoselj: soteska za bajto

Videl sem že na stotine sotesk širom modre krogle, ki teče svoje maratone okrog sonca. Ko hodiš po svetu vidiš mnogo lepega. Spomini z zaključenimi Zemljinimi rotacijami okoli začnejo bledeti, a upam si trditi, da se pri čisto vsaki soteski spomnim vsaj enega delčka, ki je bil zanjo poseben. Ali pa vsaj kašne prigode. Hkrati, ko hodiš naokoli, pozabljaš na lepote, ki se skrivajo pred domačim pragom. Vse stvari, ki so ti kot otroku burile domišljijo, nekako zakoplješ pod vsa doživetja, nanje pa kot težak nagrobni kamen položiš še vsakodnevne skrbi, ki ti jih prinaša »adulting«. A na srečo se včasih pripeti, da se nekako iz teh globin prikoplje kakšna prigoda iz mladosti. Pred kakimi petimi leti se mi je na dan samostojnosti in enotnosti zgodilo točno to.

 

 

Med prazniki je idealen čas za obujanje spominov in sentimentalnost. Spomnil sem se, kako sva v otroštvu z dedkom veslala po Kamniški Bistrici, ki teče mimo vasi, kjer sem odraščal. V Avstriji je nabavil napihljiv kajak in potem sva jo kar v kopalkah mahnila skozi vas do Bistrice in veslala od severa vasi do juga. Vmes sva se včasih tudi prevrnila na brzicah imenovanih »Andrejeva skala« in potem vsa dezorientirana iskala čoln, veslo in tla pod nogami. Spominjam se, kako je ob šanku po eni taki prigodi herojsko nakladal, »da je pod vodo hodil po rečnem dnu in me držal za nogo, da sem ostal na površju«. Če situacijo pogledam retrospektivno, so se vaščani verjetno zgražali, ko je en »star dec« z vnukom takole napol nag hodil po vasi s čolnom na rami. Njegov masterplan je bil verjetno do podrobnosti premišljen – za otroka v sebi je kupil čoln, pod pretvezo, da ga potrebuje za animacijo vnuka. Oh, kako ga vse bolj razumem. In njegov uradno glavni namen je bil dosežen – vnuk je bil še malo bolj zastrupljen s pustolovščinami. Zraven pa se je kot pozitivna kolateralna škoda, rodila še moja afiniteta do tekoče vode. 

 

 

Kot izšolan pustolovec brez diplome sem nekaj let kasneje prišel na idejo, da bi si kupil čisto pravi kajak, začel veslati in, kot hommage prigodam z dedkom, preveslal sotesko Veliki Predoselj v Kamniški Bistrici. Ko sem o svojem sijajnem prebilisku poročal očetu, je zarenčal: »As neumn!? Tam so ljudje umiral!«.  In tako sem pokopal sanje o tem, da bom kdaj videl Predoselj od blizu. Kasneje sem izvedel, da se je tam še pred mojim rojstvom pri raziskovanju soteske ponesrečil biolog Rado Smerdu.  

 

Post-božična sentimentalnost je spet prebudila idejo o Predoslju. Kaj, če bi se dalo skozenj ob nizkem vodostaju s soteskarsko tehniko. Tisto leto so bile razmere naravnost idealne: malo padavin v decembru in nizke temperature, ki so skrbele, da se sneg ni topil. Vodostaj je bil posledično nizek. Nisem kaj dosti razmišljal. Hitro sem pobral varovalno opremo, vrvi, sidrišča, baterijski vrtalnik in se zapeljal v Bistrico. Načrtoval sem, da se na več mestih spustim v sotesko in preverim za morebitne sifone, spodjede, globoke recirkulacije in nevarne ostanke dreves. Načrtu sem lepo sledil, naredil sem kakšnih 5 »sondažnih« spustov in z olajšanjem ugotovil, da ni pretiranih nevarnosti ob tako nizkem vodostaju. Hkrati pa sem videl, kakšne lepote se skrivajo v tistih, običajnemu sleherniku nedostopnih, globinah. Lepo je. Ah, kaj lepo ... Božansko je! Žal tisti dan nisem spakiral neoprenske obleke, lovila pa me je tudi noč. Zato sem prijateljem samo poslal fotografijo, kako je videti delček soteske in čakal na naslednji prosti dan, ko bom šel skozi kanjon po vodi. 

 

 

Fotografija je navdušila tudi moje kamerate. Med tednom sta dva našla čas za soteskanje in me prehitela za nekaj dni. Tako si naziva, da sem prvi, ki je po dolgih letih »otvoril« idejo o soteskanju skozi Predoselj, ne morem pripeti. A nič ne de, pravi čar pri meni je, da vidim lepoto soteske in da doživim nekaj, kar drugje ne morem. 

 

In tukaj najdemo odgovor. Predoselj imamo ljudje izpod kamniških planin tako rekoč »za bajto«. Ni treba kupovati letalskih kart in potovati na drug konec sveta, da bi videli nekaj posebnega. Voda v soteski je kristalno čista in s svojim modrim odtenkom, ki je posledica nizke temperature, pričara posebno atmosfero. Tega ne najdemo prav pogosto. Piko na i pa dodajo še visoke stene, skozi katere je Bistrica urezala svojo pot proti dolini. 

 

 

Največja slabost Predoslja je, da je precej kratek. Ko sotesko enkrat poznaš, jo »narediš« v 15 minutah. Zato jo po navadi v enem dnevu ponovimo kar večkrat. Nikoli namreč ne veš, čez koliko let bodo spet primerne razmere za varen obisk Predoslja. Za varen obisk potrebujemo res dolgo sušno obdobje ali pa snežne padavine in nizke temperature. Sreča se nam je letos že nasmehnila, pred tem pa kar štiri zime nismo ujeli časovnega okna, kjer bi se vse poklopilo in bi lahko soteskali. A imamo srečo, soteska je tam - in bo tam - še milijone let. Čeprav nisem več povsem rosno mlad, jo bom imel priložnost še večkrat obiskati. 

 

 

Pogosto dobim vprašanje: »Kako te mora zebsti v soteskah sredi zime?«. Vedno odgovorim, da ni pretirane krize, saj se telo navadi, voda med neoprensko obleko in kožo pa pogreje. Greje pa nas tudi ljubezen do raziskovanja tega za mnoge nekoristnega sveta.