Tura po Primorskih Alpah

Primorske Alpe. Sliši se hecno, mar ne? A sodeč po znanju, zbranem na spletni zakladnici (ne)znanja, wikipediji, se tako posloveni francoski departma Alpes-Maritimes, ki se nahaja na skrajnem jugozahodu ob meji z Italijo. Za kratek dopust ob koncu letošnjega poletja sva imela sicer plane obiskati prijatelje in soteske v švicarskem kantonu Ticino, pa naju je napovedana močna fronta od tega odvirnila. In je bilo treba hitro poiskati plan B, varianto, ki bo omogočila dopust(ič) brez povodenj v šotoru in premočenih spalnih vreč. Preverim napoved gibanja vremenske fronte in iz seznama ciljev, primernih za soteskanje, črtam regije, ki jih pred tem še ni oklestila #koronasituacija in #rdečacona. Kot najboljša izbira se zdi skok na jug Francije. »Naša« se s predlogom strinja, čeprav ji že leto dni obljubljam Azijo. A to je pa že druga zgodba..

 

 

Dobrih 8 ur po tem, ko sva odbrzela iz naše prestolnice, sva se znašla v vasici Breil sur Roya. Kot je pri soteskarjih tradicija, sva noč presmrčala kar na parkirišču pri vstopu v sotesko Maglia. Spanec je bil prav prijeten, vse do jutranjih ur, ko naju je prebudil prijazen Nemec s starim hipijevskim kombijem, ki z veganstvom verjetno kompenzira izpuščen CO2. Opozoril naju je, da se po 9. uri v Maglio zvalijo trume vodenih skupin in da bi veljalo, da v sotesko vstopiva prej. »Hvala za nasvet, kamerat!« Hitro pospraviva zajtrk in že poslušava žuborenje Maglije. Je kar mrzla soteska. Pa lepa tudi. V vodničku po najlepših mediteranskih soteskah ima oceno 4 od 3. Ja, 4 od 3... Prav sem zapisal. Največja posebnost je jamska sekcija soteske, kjer na stenah lahko občudujemo stalaktite, zavese in ostal jamski inventar. Prava paša za oči.

 

 

 

 

Sledila je migracija popotnikov proti severu, proti rdeči soteski Daluis, ki je svojevrstna posebnost pokrajine. Voda je skozi kamnino Pelite Rouge vklesala več kot 100 m globok kanjon, skozi katerega se na vrtogavi višini vije slikovita cesta. Ta po enem pasu poteka skozi mostove in predore nekdanje železnice, drug pas pa je speljan kar po svoje. Res spektakularna vožnja, ki včasih kar jemlje dih.

 

 

Poleg ogleda Gorges de Daluis sva si želela »narediti še« sotesko Clue D'Amen, ki jo imam na »to-do« seznau že kakšno desetletje. Pa naju je spremljanje razvoja kumulusov na nebu in poznavanje kamine malce prestrašilo... Pelite Rouge je kamnina brez večjih razpok, kot smo teh vajenih pri apnencu. V primeru padavin, se te v trenutku občutijo v soteskah, kar je lahko usodno. Ker je varnost na prvem mestu, sva si privoščila le kopanje pod atraktivno zadnjo kaskado slapov soteske. Očitno bo še nekaj vode preteklo, da bova s Clue D'Amen lahko rekla »amen«.

 

 

Izkazalo se je, da sva bila preveč pesimistična, saj je do popoldneva vreme zdržalo. A zvečer se je sfižilo in obeti za naslednji dan tudi niso bili najboljši. Zato sva jo mahnila proti Nici, kjer sva si naslednji dan privoščila malo pohajkovanja. Žal je sprehod po promenadi odpadel, saj se je ravno tisti dan začel Tour de France, ki je letos prestavljen zaradi #koronakrize. Mestu se pozna, da je obmorsko mesto, ki arhitekturno prav nič ne spominja ne mesteca francoskega podeželja. Niti sorodnosti s Parizom mu ne morem pripisati. Pogrešala sva staro mestno jedro, kjer bi v miru popila kavo in kovala načrte za prihodnje dni. Strinjala sva se, da Nica ni tako »nice« kot trdi njeno ime.

 

 

Praskajoča se po glavi, ob primerjanju vremenske napovedi in seznamov sotesk, ki bi jih rada obiskala sva vseeno kovala načrte. Verdon bo prava rešitev. To je reka, ki na svoji poti ustvari zavidljivo število sotesk, vrednih obiska. Pravzaprav se je soteskanje v Verdonu rodilo in prav je, da počastimo tudi ta kraj. Kot zanimivost: prvi soteskarji niso imeli neoprenskih oblek. Namazali so se s svinjsko mastjo in čeznjo navlekli oblačila. Mnenje o efektivnosti takšne zaščite si ustvarite sami.

 

Soteske okoli Verdona so poleti suhe, zato naju soteskanje ni zanimalo. Raje sva si privoščila turistično čolnarjenje v spodnjem delu soteske in obvezen fotošuting. V poldrugi uri sva pokomentirala vse influencerje, ki so tako ali drugače iskali idelano pozo za fotografijo v soteski. A stene, ki se dvigajo visoko nad sotesko, tudi mene niso pustile ravnodušnega. Verdon je zagotovo ena izmed stvari, ki jih vsak popotnik, ki gre na jug Francije, ne sme izpustiti.

 

 

Fronta nas je prešla, midva pa sva tudi začela razmišjati o svoji vrnitvi. Izbirala sva soteske, ki so naju vodile proti vzhodu. Ob reki Verdon sva odvijugala do mesteca Castellano in želela nadaljevati proti bližnjemu prelazu, kjer se nahaja soteska Taulanne. A je imel tisti zgoraj očitno druge načrte. V Castellanu so naju pričakali mrki žandarji, ki so zaprli cesto zaradi kolesarske dirke. Najin prelaz je ravno na trasi Tour de France, zato nisva smela nadaljevati. A za tolažilno nagrado sva si ogledala »Tour« v precej slikovitem mestecu. V objektiv pa mi je uspelo ujeti celo ekipo Jumbo Vizma z Rogličem na čelu. Kanjon pa je počakal do naslednjega dne.

 

 

In res je, Taulanne je malček posebna soteska. V poletnih mesecih v njej ni pretirano veliko vode, zato je idealna za tiste, malce bolj preplašene. Tudi slapovi niso pretirano visoki, je pa soteska zanimiva zaradi lehnjakovih nanosov, ki jih v takšni obliki v soteskah ne srečamo ravno pogosto. Žal je kanjon precej kratek, premagala sva ga v dobrih dveh urah, nato pa sva jo z dvignjenim palcem mahnila ob cesti, da bi se vrnila do avta, ki sva ga pustila ob začetku soteske. Ustavil nama je že prvi mimo drveči Francoz. Pri tem sem se šele zavedel, da so Francozi v tem delu Francije bistveno bolj prijazni kot denimo Korzičani.

 

 

Nadaljevala sva v smeri proti domu. Spotoma sva si iz ptičje perspektive ogledala še sotesko Aiglun, ki je imela povsem previsok vodostaj za vstop. Zato pa je bila voda v naslednji - Clue de Riolan – precej krotka in primerna za soteskanje. A ker je Riolan precej dolg, naslednji dan pa naju je čakala vožnja v Slovenijo, sva si ga pustila za naslednjič. Tako imava sedaj že dva razloga, da se vrneva.

 

 

Naredila sva še kratek postanek ob sončnem zahodu v slikoviti vasici Gilette. Ta je obvezna postojanka, če se mudiš v teh krajih. Nad vasico leži razvalina starega »Chatau«-ja, ki nudi krasen pogled na okoliške gore in doline ter po dolini reke Var vse tja do Nice.

 

 

 

 

Da iz Francije ne bi odšla le z dvema soteskama v žepu, sva zadnji dan na hitro skočila še v Cramassuri. Tam sem bil že pred desetletjem, ko sem opravljal usposabljanje za vodnika soteskanja. V enem dnevu smo se skozi sotesko spustili celo trikrat. A takrat zaradi stresa, ki ga je povzročil trening, nisem opazil kako lepa soteska je. Nič čudnega, da ga lokalci kličejo po vzdevku »kamasutra«. Sicer pa je bilo soteskanje prav zabavno, z veliko mero spustov po zadnjici in skokov. Podobno zabaven kot posoški Sušec, le da slednji Cramassuriju po lepoti ne seže do kolen.

 

 

 

Kot bi mignil je minil teden dni in čas je bil, da se vrneva proti domu. Bilo nama je žal, da si nisva izborila še kakšnega prostega dneva viška, da bi območje spoznala še bolje. A imava še en razlog, da se vrneva. In če se seznam držav, kamor lahko potujemo brez karantene, ne bo kaj dosti spreminjal, bo jug Francije še večkrat primernen cilj za raziskovanje in oddih.