Sierra de Guara – potep po predmestju Pirinejev

Edina konstanta v našem življenju so spremembe. Takšne, ki si jih sami zakuhamo ali pa takšne, ki nam jih zakuhajo drugi. Važno je, da se znamo v vsaki situaciji kolikor toliko znajti in najti najboljšo rešitev. A dosti modrosti za uvodni del. Tokratna sprememba je sprememba vsebine objave – namesto obljubljenih besed o potepu po Korziki, boste tokrat brali o španski Sierri de Guari, Korzika pa mogoče pride na vrsto nekoč v prihodnosti, ko jo dejansko ponovno obiščem.

 

 

Šesterica iz moje soteskarske družbe se je v aprilu odločila, da konec maja obiščemo še eno soteskarsko meko, ki se nahaja v »predmestju Pirinejev«, pokrajina pa se imenuje Sierra de Guara. Tu najdemo kultno sotesko Mascun, kjer bi naj soteskarji kar v vrsti čakali, da lahko uporabijo sidrišče za spust. Po fotografijah sodeč pa bi naj bilo vode relativno malo. A izkazalo se je, da je bilo v našem primeru ravno obratno ...

 

 

Domače naloge pred obiskom Španije nismo naredili. Sam sem računal, da bo to naredil naš zlati Andrej, on pa, da bom to naredil jaz, ki sem po navadi znan po tem, da malo pretiravam in preverim vse ...  No, da ni tako, se je izkazalo v trenutku, ko smo pristali na zaragoškem letališču in nas je prijazna gospodična v turističnem informacijskem centru opozorila, da v pokrajini vlada izredno stanje zaradi poplav, vremenska napoved pa tudi ni ravno rožnata. Rožnata edino v tem, da bodo zaradi vode rože bolje rasle … Ja nič, treba bo v Dechatlon po šotor, saj sem, kot po navadi, tudi tokrat računal na spanje pod milim nebom. Presneto, kdaj me bo izučilo?! Tokrat sem sklenil, da temu naredim konec, in spotoma skočil v Dechatlon po nov šotor. 20 minut kasneje in s kakšnih 100 EUR tanjšo denarnico sem se že prismejal iz trgovine s šotorom pod pazduho. Da ne bo kdo rekel, da regresa nisem v celoti porabil za dopust … Baje da bi naj bil postavljen v dveh sekundah (Quechua 2 seconds), no, jaz sem rabil debelih dvajset. Pa to je še nekako okej, glede na to, da nekateri pari za postavljanje šotorov porabijo kakšno uro in se pri tem skregajo tako temeljito, da ne najdejo več skupnega jezika vse do konca dopusta. Ja, predženitno svetovanje bi moralo vsebovati tudi postavljanje šotora … ;)

 

 

Vožnja po pokrajini me je presenetila. Zanimiva je tale Sierra de Guara. Cel kup hribčkov, polj in relativno veliko vode. Kamnina pa fliš, konglomerat in apnenec. Kombinacija vsega tvori čudovite barve, ki so presneto mamljive za ljubitelje krajinske fotografije. Ljudje se preživljajo pretežno s kmetijstvom, nekaj pa je tudi turizma, a ta cveti bolj v poletnih mesecih, ko ljudje v kampih postavljajo šotore en čez drugega, preostale nočitvene kapacitete pa so razprodane že nekaj mesecev vnaprej. Nekaj podobnega, kot se v teh mesecih dogaja v Bovcu, kjer je sicer še nekaj prostora v kampih, mizo za večerjo pa je treba rezervirati vnaprej.

 

 

Sierra de Guara ni le lepa. Nudi tudi obilo pohodniških poti in plezalnih smeri. Vsaj v apnencu; peščenjak pa je za plezanje precej neprimeren, saj se oprimki hitro odlomijo (kamni, ki se izruvajo iz peščenjakove osnove). A nam glavno – ima ogromno čudovitih sotesk, katere smo se namenili obiskati. Edini problem je bil visok vodostaj večine sotesk. Zato smo morali načrte spremeniti in na najbolj vodnate soteske počakati vse do zadnjih dni. Začeli smo torej z vertikalnimi soteskami z manj vode in nadaljevali z vodnatimi. Moram reči, da se mi je v tem tednu tolerančni prag za soteskanje v visokih vodostajih precej dvignil. Več ko je bilo vode in večja ko je bila nevarnost, resneje sem pristopil do situacije, jo študiral in tuhtal o najboljši rešitvi, kot da bi sam sestavljal nuklearni reaktor. Globoko fokusiran nisem utegnil razmišljati o čem drugem. Nagon po preživetju je pač močnejši od drugih človeških potreb. Izkazalo se je, da smo situaciji povsem kos, saj večjih težav nismo imeli nikjer, povadili pa smo tudi različne reševalne tehnike. Verjetno pa se takšnih podvigov ne bi lotil brez tako izkušene in homogene ekipe.

 

 

 

 

 

 

 

Po soteskanju smo si vedno privoščili še malce turističnih ogledov naravnih lepot in krajev. Preskočili nismo niti divjega kampiranja na markantni pečini Sao Miguel, v upanju, da bomo naslednji dan lahko fotografirali sočni vzhod. A žal so nam jo zagodli oblaki. Pa nič ne de, doživetje je bilo vseeno kar precej posebno.

 

 

Seveda pa sem tudi tokrat domov prinesel cel koš različnih štorij. O tem, kako nam je lisica izza hrbta skorajda odnesla cel zaboj hrane, medtem ko smo se mi norčevali iz ubogega novomeškega jamarja, ki se bojda boji lisic kot hudič križa. Pa da ne govorimo o novoodkriti modrosti, da off-grid kampiranje ni okej, ker potem na telefonu ni kaj početi, ko opravljaš veliko potrebo. Ja, pa še je takih …

 

 

 

In da zašpilim tale zapis. Sierra de Guara se je izkazala kot prijetna zamenjava za Korziko. Če ste ljubitelj narave, vam priporočam obisk v poznih pomladanskih mesecih, ko je očem prijetno zelena, temperature pa ravno pravšnje za potepanje po dolinah in gorah. Cene so sprejemljive, v Zaragozo pa lahko letimo z nizkocenovnim letom iz Bergama ali pa iz Benetk v Barcelono. Za kampiranje v predsezoni odštejemo v povprečju 10 EUR/osebo s šotorom in avtomobilom vred. Žepu vsekakor prijazno, takšen fin price/performance dopust.