Med lovci na glave

Po vseh sitnarijah, norijah in stresih pred odhodom smo končno le odšli na pot... Mare Lakovič, skupaj sva se že dvakrat kalila v terencih po prvinski Etiopiji, njegova Ksenija in pa fotografinja Katja Bidovec, moja stalna spremljevalka na vseh zahtevnejših foto-projektih v zadnjem času. Najin namen je bil nekakšno nadaljevanje velikega projekta Izginjajoče kulture. Dokumentirala sva namreč že etiopska ljudstva v porečju reke Omo, cilj tega potovanja pa je bil obisk etničnih skupin v izjemno odročnem območju indijske zvezne države Arunačal Pradeš. Zagotovo bi lahko rekli, da ta del Indije s tistim, kar štejemo za pravo Indijo, nima popolnoma nič skupnega. Ampak zares popolnoma nič! Drugačna klima, drugačna vegetacija, drugačna svetloba - in predvsem drugačni ljudje. Ti odmaknjeni konci so bistveno bolj podobni kakšnemu Butanu ali pa skritim kotičkom Nepala, kot pa državi, ki jo dokaj dobro poznam iz svojih številnih poti v zadnjih 27 letih. V Arunačalu živi blizu 100 različnih etničnih skupin, neprehodna hribovitost področja predgorij Himalaje pa je, podobno kot na Papui Novi Gvineji, zagotovilo, da se te skupine skozi stoletja niso med seboj niti najmanj mešale. Ravno nasprotno; so najhujši sovražniki in vsak govori popolnoma samosvoj jezik. Tudi lov na glave je bil priljubljen še nekaj deset let nazaj. Pravzaprav nič čudnega za nas, tipične hribovce, saj tudi vrli Slovenclji sovražimo vse in vsakogar, ki ne živi v prelepi dolinici med visokimi vrhovi naše tradicionalne podalpske zarukanosti. Že po deveturnem čakanju na delhijskem letališču za tranzitni polet v mesto Dibrugar skoraj na burmanski meji se je izkazalo, da tujcev tu ne bo za odmet. Razen dveh čudnih poslovnežev (ki bi lahko bila tudi ultradesničarska ruska mafijca!) smo bili na velikem in nabito polnem letalu edini belci. Za turizem v teh krajih očitno še niso slišali, res pa je, da je za obisk potrebno posebno dovoljenje notranjega ministrstva, ki večino turistov odvrne od potovanja v te kraje ... V Dibrugarju se je vse odvilo po pričakovanjih. In to po tistih pričakovanjih iz Evrope in ne po tistih, ki so običajni za indijsko podcelino, kjer se ne zgodi nič, če zraven koga ne ustrahuješ, podkupiš ali naženeš. Skratka; že naslednje jutro smo sedeli v džipu, ki ni bil ravno vrhunec 4X4 tehnologije, a verjeli smo, da bo mogoče celo zdržal pot, ki smo si jo zamislili. No, pa je ni; ampak o tem ne bi izgubljal besed. Najprej smo z lokalnim trajektom odpluli čez res mogočno reko Bramaputro proti mestu Itanagar, kjer se je začela naša pot proti hribom. Tam smo v že tako prenapolnjen džip nabasali še lokalnega vodiča in kaj kmalu se je izkazalo, da je bila to odlična odločitev. Govoril je namreč kar nekaj lokalnih jezikov in ko je bilo treba organizirati spanje, fotografiranje ali hrano v kakšni zakotni vasi je bil res dečko na mestu. Počasi se je začelo tudi resnejše fotografsko delo in s Katjo sva zlagoma osvojila prve korake v postavljanju novega studia, tokrat malo drugačnega kot v Etiopiji. (nadaljevanje prihodnjič) Namesto napovedi nadaljevanj pa troje fotografij pripadnikov / pripadnic ljudstev oziroma etničnih skupin.


Ljudstvo Adi Minjong
 


Ljudstvo Adi Galong
 


Ljudstvo Tangsa
Zapisal Arne Hodalič, fotografirala Arne Hodalič in Katja Bidovec