Skočimo v vodo …

V teh vročih poletnih dneh sem se odločil, da napišem nekaj besed o podvodni fotografiji. Veliko ljudi tudi tu išče bližnjice in nasede sladkim besedam proizvajalcev fotografske opreme, ki ti za nekaj sto evrov ponudijo »vrhunsko« opremo, ki bo vaše podvodne fotografije naredila najboljše na svetu. Dokler govorimo o posnetkih našega sinčka, ki se namazan s sončno kremo in fletnim klobučkom na glavi kobaca po nizki vodi na plaži je rezultat mogoče res vrhunski, saj je VSAKA fotografija našega malčka neizpodbitno najboljša na svetu, saj je na njej vendarle ON (ali ona). O tem se pač ne da razpravljati, če pa govorimo o pravi podvodni fotografiji pa na žalost bližnjic ni in tu velja pravilo mojega prijatelja, ki vedno pravi: »Ali imamo dovolj časa, da gremo po bližnjici?« In pri podvodni fotografiji ga nimamo, saj nas izkušnje učijo, da se vsak, ki se hoče resneje ukvarjati s to zvrstjo fotkanja na koncu vedno znajde na istem… Ob nakupu resne podvodne foto opreme. Ta oprema pa je pregrešno draga in verjetno vsi poznate odgovor na vprašanje: »Kako s fotografijo postati milijonar?« Odgovor je seveda: »Tako, da ste bili prej milijarder!« Pri podvodni fotografiji pa bi bil odgovor vseeno malce drugačen: »Tako, da ste bili prej multimilijarder!« Tako to je in tu ni kaj dodati. Za vrhunsko podvodno fotografijo so potrebni vrhunski fotoaparati v vrhunskih podvodnih ohišjih in vrhunske podvodne bliskavice.  Na primer … Za Nikonovo Z serijo brezrcalcev v najboljšem podvodnem ohišju z dvema bliskavicama boste za vse skupaj odšteli le kakšnih bornih 20.000 (dvajset tisoč!) evrčkov. Samo mimogrede, najboljša ohišja na svetu izdeluje ena skoraj one-man-band oberkrajnersko-šlosarska delavnica blizu Gradca. A ne obupajte; tudi v tem je ena svetla točka … Če bo ste vse skupaj kupili na firmo boste lahko ceno zmanjšali za DDV. To seveda velja za osnovni set, takoj, ko pa se še kaj dodatno izmišljujemo pa cene poskočijo v nebo.

 

 

Veliko potapljačev se za podvodno fotografijo odloči, ko v vodi po večjem številu potopov postanejo bolj suvereni in sproščeni pa se jim zdi, da bodo zato tudi dobri fotografi. Seveda je potapljaška izurjenost prvi pogoj za kakovostno podvodno fotografijo, a obratna pot je dosti enostavnejša. Najprej obvladati zakonitosti fotografije in potem dodatno izpiliti potapljaško znanje.

 

Pod vodo velja eno osnovno pravilo; globlje kot greš, bolj voda absorbira določene valovne dolžine svetlobe (torej barve) in le nekaj metrov pod vodo je potrebno s seboj imeti svojo osvetlitev, običajno je to podvodna bliskavica (ali raje dve). Večinoma pod vodo uporabljamo le dva objektiva; ekstremno širokokotni in pa makro objektiv. Pri obeh je namreč vode med fotografom in motivom čim manj. S širokokotnim objektivu se motivu lahko zelo približamo, prav tako pa tudi pri makro posnetkih. Veliko vode med objektivom in izbranim kadrom namreč zmanjšuje ostrino, kontrast, ubija barve, z veliko količino mikroskopsko majhnih delcev, ki plavajo v vodi pa tudi »zasmetimo« našo fotografijo. Za bolj natančno razlago o osnovnih principih bi bila potrebna debela knjiga zato bom na tem mestu raje zapisal svoje občutke ob tem.

 

 

Ko fotografiraš v makro načinu se ti zavedanje okolice skrči na le nekaj kvadratnih decimetrov pod in pred teboj, pozabiš na vse okoli sebe (no, le na kontrolo zaloge zraka v jeklenka je bolje, da ne …🙂) in se stopiš z morskim okoljem. Na še tako nezanimivem morskem dnu se pred teboj odpre čudovit svet v malem. Ribice in rakci se vsak dan obnašajo drugače, čas preneha obstajati in včasih tudi po več deset minut čakaš na en sam posnetek, mogoče na nek gib ali pa samo odziv življenja pred teboj. Če zame obstaja približek popolnemu zenu je to zagotovo to. Ko pa se lotim širokokotne fotografije je to ponavadi v okviru arheoloških raziskav pod vodo. Tu pa so občutki popolnoma drugačni! Skoraj praviloma zelo dolgi in tudi zelo globoki potopi s plinskimi mešanicami dvigujejo nivo adrenalina, včasih na površje prihajajo čudoviti predmeti, ki so se jih človeške roke zadnjič dotaknile pred stoletji ali celo tisočletji. Z arheologi deliš navdušenje nad odkritji, noben potop ni enak drugemu in občutek, da si nekakšen Indiana Jones pod vodo je nepozaben. Vem, da to povem ob vsaki priliki, pa bom vseeno še enkrat; mojo življenje je zares pravljično. 

 

 

Za konec pa še to … Slovenija je dežela dobrih fotografov, obenem pa tudi dežela absolutno nadvrhunskih podvodnih fotografov … Bolje rečeno fotografa! Seveda ne govorim o sebi, ki sem v tej zvrsti pač samo ubogo-povprečen, pač pa o širši javnosti veliko premalo poznanemu geniju podvodne fotografije - Borutu Furlanu. (Borut Furlan UNDERWATER PHOTOGRAPHY ). Ko si človek ogleda njegovo delo se v hipu zave, da nam tudi tistih dvajset plus (v opremo) vloženih jurjev ne bo kaj dosti pomagalo in da bo pot do njegovega nivoja kakovosti še zeloooooo dolga, ali še bolje rečeno neprehodljiva. Na veliko žalost tudi zame …

 

Vse makro fotografije so nastale letos v zelo slabi vidljivosti in na prvi pogled zelo nezanimivem dnu, vsi širokokotni posnetki pa na arheoloških najdiščih po Jadranu. Oprema: Fotoaparat Nikon D850, objektiv Nikkor 105mm f/2,8 Macro, in Nikkor Fish-eye 16mm f/2,8, podvodno ohišje Isotta, (za oberkrajnerske šlosarje iz Gradca tudi meni zmanjka špage 🙂) ter dva fleša Sea&Sea YS-D2.