Krištof Kolumb

Čez tri dni, natančneje 12. oktobra pred 530 leti je Krištof Kolumb uradno odkril Ameriko. Juan Rodríguez Bermejo, mornar na »Pinti«, ki je bila ena od treh Kolumbovih ladij je 12. oktobra 1492, po skoraj dveh mesecih plovbe, dve uri po polnoči opazil kopno. No, ker je tedanja španska kraljica Izabela tistemu, ki bo na tej plovbi prvi uzrl trdna tla, obljubila doživljenjsko rento, je Kolumb to odkritje pripisal kar sam sebi in pobral nagrado, čeprav je dosti bolj verjetno, da je ob tako zgodnji uri smrčal v svoji kabini s polnim vampom rdečega vina ali portovca. A ker je karma pač vsem znana vlačuga, je Kolumb že nekaj let kasneje umrl zaradi putike, za katero pa vemo, da jo povzroča prav rdeče vino, da o portu niti ne govorimo. Pa si poglejmo ta pomembni zgodovinski mejnik še malo z drugega zornega kota …

 

Če bi vso zgodovino našega planeta hipotetično strnili v eno samo leto, bi se prvi ljudje pojavili na Zemlji le 25 minut pred polnočjo, Krištof Kolumb pa bi odkril Ameriko le nekaj sekund pred dvanajsto. Njegovo odkritje je zagotovo ena od prelomnic v razvoju naše civilizacije, saj smo po tem dogodku napredek prestavili v višjo prestavo, pohodili plin in se bliskovito pognali naprej. In kaj nam je uspelo doseči v teh nekaj kratkih sekundah naše planetarne zgodovine? Segreli smo planet, ga do blaznosti okužili s plastiko, strupi in vsemogočimi odpadki, ga nepopravljivo prenaselili, zasvinjali morja in reke ter obenem uvedli nepremostljive razlike me bogatimi in revnimi. Raven CO2 smo povečali za 40 odstotkov, uničili 80 odstotkov sesalcev, 50 odstotkov rastlin in 20 odstotkov biomase rib, faktor izumrtja vrst se je povečal za 1000. To je sicer že šesto, a vseeno največje izumrtje živih bitij na zemlji. Skratka, drugega za drugim smo nanizali veličastne uspehe v vseh segmentih našega glorioznega obstoja …

 

A kljub vsemu me neskončno tolaži dejstvo, da bo najverjetneje že v nekaj minutah zgoščene prihodnosti izginilo tudi celotno človeštvo skupaj z vsemi kvarnimi vplivi, ki jih je (in jih še bo!) prizadelo tej naši ubogi krogli, ki s hitrostjo 107 tisoč km/h drvi skozi vesolje. Planet si bo brez dvoma opomogel, se nekako otresel vse nesnage, ki jo bomo pustili za seboj in življenje na njem bo (brez nas!) spet mirno in spokojno teklo dalje …