Rio Simon – vračanje h koreninam

Vsakdo izmed nas se rad vrača v kraje, od koder izviramo. In kamor spadamo. Obiskujemo tudi svoje priljubljene izletniške točke, ki nas napolnijo z energijo. Pred časom sem si postavil vprašanje, kdaj sem pravzaprav postal pravi soteskar. Za razliko od alpinistov, ki to postanejo ob zaključku alpinistične šole, mi pravega usposabljanja (razen za vodnike) še nimamo. Posledično tudi nimamo meril, kdaj lahko nekoga proglasimo za soteskarja. Zase bi lahko rekel, da sem postal pravi soteskar, ko sem prvič obiskal sotesko Rio Simon ter bil v njej hkrati čisto sam. Prvo »soliranje« je posebna izkušnja, ki se ti vtisne globoko v spomin*. Sploh pa, če se lotiš resnega kanjona. In kaj je tako posebnega s to sotesko?

  Rio Simon leži v Julijskih Alpah, v bližini italijanskih Kluž (Chiusaforte). Je relativno dolga soteska, v kateri z izkušenimi skupinami preživimo 3 ure, z neizkušenimi pa tudi po 6 ur. Temu prištejemo še slabi dve uri vožnje iz Ljubljane v eno smer in debelo uro grizenja kolen pri hoji v hrib. A nato se začne Eldorado Julijske Krajine. Za razliko od Lodrina je Rio Simon nekoliko bolj odprtega značaja. Če vanj vstopimo ob pravem času, nas večino časa greje toplo sonce, saj je soteska orientirana sever – jug. A to še ne pomeni, da jo lahko zapustimo v vsakem trenutku. Ne – prav nasprotno. Stene, ki se dvigajo nad vodo, so višje od stotih metrov in nemogoče jih je preplezati. Po vstopu torej ni več poti nazaj, kar predstavlja dodatni stresni faktor. A čudesa, ki jih lahko ustvari le mati narava, to odtehtajo. Kristalno čista in zelenkasta voda, zavese, ki jih tvorijo stranski slapovi, padajoči v sotesko, mavrice in mnogo priložnosti za visoke skoke, so zadosten razlog, da se tja rad vračam vsako leto. Pa še pivo, ki nas vedno pričaka ob izstopu iz soteske, izjemno godi :).

  Značaj soteske je nekoliko bolj akvatičen – ves čas nas spremlja deroča voda, ki v marsikom vzbudi strahospoštovanje. Na razdalji slabih dveh kilometrov in višinski razliki 380 m se spustimo čez 19 slapov, pri enajstih je obvezna uporaba vrvi, iz osmih pa lahko kar skočimo v globoke tolmune z višin vse tja do 12 m. Na vrhu takega slapu z nekoliko tresočimi nogami nezaupljivo gledaš mesto, kamor bi naj pristal. A dlje, kot omahuješ, težje je. Po nekaj sekundah oklevanja se odločiš in skočiš. Sledi nekaj trenutkov v zraku in telo že začuti pojemek, ki je posledica srečanja z vodo. Glava hitro priplava na površje in čas je za prvi vdih. Takrat se zaveš, da je vse kot bi moralo biti. Da grški Pozejdon med tvojim letom ni kam teleportiral vode. Da se kakšna skala ni odločila utaboriti ravno tja, kamor si po nerodnosti pristal. Si živ in zdrav, adrenalin tvoje telo okrepi za naslednji del soteske, endorfini pa povzročijo nepopisen napad sreče in zadovoljstva. Ja, lahko bi reki, da je soteskanje tudi droga. Večinoma legalna, razen če to počnemo v soteskah, ki so znotraj Triglavskega narodnega parka in kjer je to prepovedano zaradi varovanja narave. A o tem kdaj mogoče drugič.

  Rio Simon je torej moje »svetišče«. A na sveto mesto ne pelješ kar vsakogar. Lansko leto sta se mi pridružila moj oče in mladi fotograf Jan Pirnat, ki živi s cistično fibrozo. V dnevu druženja ni bilo opaziti njegove bolezni (razen zdravil, katere je moral imeti vseskozi pri sebi). Letos pa sem konec avgusta v »Simona« popeljal prijateljico iz otroških let in njeno prijateljico. Obe naravnost zaljubljeni v vode. Slednjemu obisku je malce botroval moj »podopustniški šok«, jeziček na tehnici pa je prevesila prijetnost družbe. Navkljub dejstvu, da smo soteskali v četrtek, kar pomeni, da sem v petek na delovnem mestu učinkovit le podkrepljen z energijskimi napitki. A ker smo prejšnji dan pokurili vsaj 4000 kalorij, mi tudi kakšen Monster ni pretirano škodoval. In bilo je vredno – kot vedno. * Soteskanje v solo načinu je z močno odsvetovano in izvajajo ga lahko le zelo izkušeni soteskarji. Nivo stresa je namreč mnogo višji, hkrati pa je tudi fizično neprimerno zahtevnejše.