Na obisku pri Mary

Pri nas doma velja cela vrsta nenapisanih pravil. Eno od teh pravi, da si moramo po božičnem kosilu vsi skupaj ogledati enega izmed filmov, ki smo jih dobili za darilo. Vsi imamo radi domač kino in tudi v dobi Netflixa si še vedno pogosto podarimo dvd, za katerega mislimo, da si zasluži mesto v naši kinoteki.

 

Letos je bilo na vrsti Reševanje gospoda Banksa, zgodba o neskončnem pogajanju med Walt Disneyem in Pamelo Lyndon Travers za odkup avtorskih pravic njene knjižne uspešnice Mary Poppins. Film je lušen, mene pa je ogled tudi odpeljal nazaj v čas, ko sem potovala z nahrbtnikom po Avstraliji. O tistem obdobju sem objavila zelo malo člankov, ker se takrat še nisem podala v pisateljske vode. Tudi dobrega fotoaparata nisem imela, zato je slikovni material bolj reven. A nekvalitetnim fotografijam navkljub sem sklenila, da bom tokrat pisala prav o tistih časih, o časih, ki se mi zdijo že zelo, zelo daleč.

 

S prijateljico Katherine sva tistega jutra sedeli pred kavarno in opazovali mimoidoče. Zdelo se mi je, da je vas Maleny nastala nalašč za to. Da sediš pred kavarno in uživaš ob kavi. Gledaš na ulico, se zaklepetaš z znanci, prebereš dnevnik in vsrkaš prve jutranje žarke. Sonce je počasi segrevalo to majhno avstralsko vasico in rosa, ki je izhlapevala, je ustvarjala pravljično meglico. Počutila sem se, kot da bi padla naravnost v star kavbojski film. Katherine sem spoznala na kmetiji, kjer sem nekaj tednov delala kot prostovoljka. Zelo sva se navezali ena na drugo in ko sem oznanila, da odhajam, mi je radovoljno ponudila prevoz do železniške postaje. Ona je ostajala na Sončni obali, jaz pa sem nadaljevala svoje raziskovanje Queenslanda. Steklo je nekaj solz, potem pa je vlak odpuhal proti severu. Izstopila sem nekaj ur kasneje. Z nahrbtnikom na ramenih sem stala na peronu in gledala velik napis nad sabo: Maryborough. Nihče drugi ni izstopil. »Očitno ta vasica ni preveč popularna,« sem si mislila.

 

Slika

 

In res, Maryborough ni nič posebnega, je preprosta, mala vasica ob reki Mary z lepimi parki in mirnim življenjem. Z mestnim načrtom v roki sem tavala po ulicah in iskala tisto, zaradi česar sem prišla tja. Nekje na pol poti je k meni pritekel petletni fantek in me z velikimi očmi vprašal:

»Ali si padalka??«

Moj velik nahrbtnik, ovit v rumeno platno proti dežju, se mu je očitno zdel kot padalo. Nasmejala sem se, a nisem takoj našla pravega odgovora. Na pomoč mi je priskočila starejša gospa, ki je sedela ob kavi in opazovala prizor.

»Ne, dragi, tisto je njen nahrbtnik, v njem ima čisto vse kar rabi za...« 

»Za eno leto!« sem dokončala njeno poved.

Fantek je še bolj izbuljil oči in stekel nazaj v zavetje maminega krila, jaz pa sem nadaljevala z iskanjem.

 

En ovinek desno, dva levo, in že sem jo zagledala! Pokončna, negibna, z dežnikom v roki, klobukom na glavi in veliko torbo ob nogah.

 

Slika

 

Mary Poppins!

Odkar sem nekje prebrala, da je Maryborough rojstna vas pisateljice, ki je napisala Mary Poppins, sem si želela obiskati ta kraj. In res je vas prežeta s tem pravljičnim likom. Poleg bronastega kipa, ki sem ga bila ravnokar našla in poslikala z vseh zornih kotov, je Mary prisotna malo vsepovsod. Po ulicah najdemo številne table s citati iz knjige, v turističnem uradu pa vse polno njenih slik.

 

Slika

 

Slika

 

In zakaj sem se odpravila v vasico bogu za hrbtom, da bi le bila nekaj ur v družbi te izmišljene gospe?

Ker sem v tistem obdobju čutila, da imava nekaj skupnega.

 

»Mary pride, ko zapiha nov veter. S sabo prinese svežino, nove ideje in načine. Nekateri njeno posebnost težko sprejmejo, drugi jo v trenutku vzljubijo. Sledijo čudoviti meseci sobivanja, potem pa nekega dne zapiha nov veter. Mary je težko pri srcu, ker se je imela lepo, navezala se je na kraj in na ljudi, toda nima izbire. Enostavno mora oditi. Nekako tako kot jaz. Zdi se mi, da ne odločam jaz. Odloča veter.«

 

Tako nekako sem zadevo razložila nekemu neznancu, ki me je zapeljal dalje. Ne vem, če me je razumel, čeprav je kimal in se nasmihal mojim besedam. Zanimivo pa je to, da sem se nekaj mesecev za tem le ustalila. In to na jadrnici. Tako je še naprej veljalo, da veter odloča, kdaj grem in kdaj ostanem.

Jasna Tuta
Jasna Tuta

Rodila sem se v Sesljanu pri Trstu. Pri morju. Ko sem bila še v otroškem vozičku, sem se z mamo sprehajala po Sesljanskem zalivu in z velikimi očmi požirala valove, ki jih je burja metala ob skale. Ko me je razganjala puberteta, sem našla zatočišče v tamkajšnjem jadralnem klubu. Tečaj jadranja na deski je bil idealen izgovor za druženje s postavnimi mladeniči. Kasneje se je oglasil materinski čut, takrat sem prevzela tečaje jadranja za otroke, pozimi pa sem zahajala v osnovno šolo. Po desetih letih vnetega pedagoškega dela je materinski čut popolnoma zamrl, oglasila pa se je želja po potovanju…

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: