Poezija jadranja

Letos poleti sem dva tedna križarila po Jadranu na čudoviti dvajsetmetrski jadrnici. Ko je s polnimi jadri drsela med hrvaškimi otoki, mi je srce kar pokalo od občudovanja in v mislih sem ji ponavljala: »Kako si lepa...«

 

Res je lepa, hitra in zelo udobna. Na njej sem neznansko uživala, pa vendar sem na trenutke začutila, da nekaj pogrešam. Ravno takrat, ko sem se globoko zagledala v svetlikajoče valove, ki so švigali ob zavetrnem boku, me je alarm prebudil iz hipnotičnega stanja. »Uf, škoda« sem pomislila, odšla do kokpita in utišala alarm. Tišino morja, ki je zame bistvena sestavina jadranja, je prepogosto prekinilo bipanje tega ali onega inštrumenta. Električni vitli so poskrbeli, da po tisti plovbi nisem imela žuljavih rok in okrepljenih mišic. Tehnologija, ki nam je lajšala delo, je plovbi tudi odvzela večji del romantike. Ne morem pomagati: ko stojim v kokpitu, kjer ni niti enega samega inštrumenta, ko skozi kompas preverim azimut in ga s svinčnikom preslikam na navtično karto, ko se dodobra zmatram pri dvigovanju glavnega jadra, ko ponoči v trdi temi sledim izbrani zvezdi, takrat plovba postane poezija.

 

In če že verjamem, da med tehnologijo in poezijo jadranja velja obratno sorazmerje, potem je najbolj romantična jadrnica, kar sem jih kdaj videla, polinezijska Hokule'a.

 

Bilo je aprila 2017 na Tahitiju. Stala sem v objemu nepregledne množice in tako kot vsi ostali zrla proti obzorju. Nazadnje se je le prikazala, jadrnica z rdečimi jadri. Ko je priplula izza koralnega grebena, so se vse okrog mene dvignile roke in v znak dobrodošlice zavihtele palmove liste. Barvane zastave so plapolale v jutranjem vetru. Potem se je od nekje zaslišalo milo polinezijsko petje in takrat me je res stisnilo pri srcu. Posadka katamarana Hokule'a je tistega dne dokazala, da polinezijske navigacijske tehnike niso za v muzej. Z njimi jim je tudi v 21.stoletju uspelo objadrati svet.

 

p

 

p

 

p

 

p

 

p

 

Plovba okrog sveta se danes ne sliši več tako izjemno kot nekoč. Ne moremo se izgubiti, ker imamo GPS. Imamo motor, ki nas reši iz zagate, ko zmanjka vetra. Celo če pogrešamo mamo, jo lahko pokličemo po satelitskem telefonu. Tako včasih pozabljamo, da je brez vseh teh pripomočkov tako dolga plovba izreden dosežek. Uspeh posadke Hokule'e sploh ni bil samoumeven. Proti obzorju so se odpravili tako, kot so to storili njihovi predniki: brez navigacijskih inštrumentov, brez sekstanta ali kompasa. Imeli so le naravo okrog sebe in svoje znanje, kako jo brati.

 

Polinezijci so bili odlični navigatorji veliko prej kot Evropejci. Med dolgimi oceanskimi plovbami jih je vodil zvezdni kompas, ki so ga ti odlični pomorščaki hranili v svojem spominu. Točno so vedeli, kje in kdaj bodo izza obzorja pokukale katere zvezde.

 

p

 

Poznali so razmerja med zvezdami in ozvezdji ter memorizirali smeri jadranja do stotin različnih otokov. Znali so poravnati zvezde in vrhove otokov za iskanje prehodov skozi koralni greben. Vse je slonelo na vizualizaciji. Zapreti oči in videti jadrnico sredi zvezdnega kompasa ter otoke okrog nje, ki drsijo mimo. Kote in razdalje so merili z roko, brez kotomera in navtične karte. Iztegnili so palec vzdolž obzorja in na koži prebrali višino. Če je zvezda na višini drugega sklepa kazalca, je to na primer petnajst stopinj.

 

p

 

Polinezijci so se tako spojili z morjem, da so ga znali brati kot mi beremo zemljevid. Na odprtem oceanu si niso pomagali samo z zvezami, brali so tudi spremembe vetra, barv oceana in oblike oblakov, smer mrtvega morja, temperaturo toka... V bližini kopnega so se znaki spremenili, pojavile so se ptice, druge ribe, veje, pa tudi oblaki so imeli drugačne oblike in barve.

 

14. aprila 2017 so s prihodom na Tahiti sklenili 60.000 milj dolgo črto, ki so jo tri leta risali po morjih sveta. S tem so potrdili svoje prepričanje, da ima ocean čisto vse, kar potrebujemo za varno plovbo.  Človek pa potrebuje spretnost in znanje, da te znake najprej opazi, potem pa še razbere. Polinezijci pravijo tako: »Če znaš brati valove, ne boš nikoli izgubljen.«

 

Valov ne znam brati tako dobro kot Polinezijci, zato ne bom nikoli odšla na plovbo brez kompasa. A ko si zaželim tistega pravega jadranja, ki mi segreje srce, takrat izklopim vse inštrumente, ugasnem vse ekrane in prisluhnem vetru, ki mi bere poezije.

 

p

 

p

 

Jasna Tuta
Jasna Tuta

Rodila sem se v Sesljanu pri Trstu. Pri morju. Ko sem bila še v otroškem vozičku, sem se z mamo sprehajala po Sesljanskem zalivu in z velikimi očmi požirala valove, ki jih je burja metala ob skale. Ko me je razganjala puberteta, sem našla zatočišče v tamkajšnjem jadralnem klubu. Tečaj jadranja na deski je bil idealen izgovor za druženje s postavnimi mladeniči. Kasneje se je oglasil materinski čut, takrat sem prevzela tečaje jadranja za otroke, pozimi pa sem zahajala v osnovno šolo. Po desetih letih vnetega pedagoškega dela je materinski čut popolnoma zamrl, oglasila pa se je želja po potovanju…

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: