Z balonom čez puščavo Namib

Ko sva se pred petimi leti z ženo prvič potikala po Namibiji oziroma po njeni največji znamenitosti, dolini Sossusvlei, sta se na jutranjem nebu izrisali podobi dveh balonov. Vau, tole bi bilo pa dobro poskusiti, sva si dejala, vendar časa za balonarsko avanturo takrat ni bilo. No, letos sva si željo izpolnila: leteti nad puščavo Namib je vsekakor nepozabno doživetje, ki da puščavi popolnoma drugačno dimenzijo. Široka dolina Sossusvlei med sipinama skriva izgubljena presušena jezera, kot sta Hidden Vlei in Dead Vlei , ki ju je nekoč davno ustvarila reka Tschaub na poti preko nikoli doseženemu Atlantskemu oceanu. Ti kraji so že sami po sebi neizmerno slikoviti, pravo dimenzijo pa jim da šele pogled z višine iz mirno drsečega balona. Rdeč pesek, ki pokriva bele ali rjave sipine, prihaja z zračnimi tokovi in se po zelo čudni poti odlaga na sipine, ki obdajajo te izgubljene doline. Nekaj dreves, katerih korenine segajo do 50 m globoko, še dosega podtalnico, ki jim zaenkrat zagotavlja preživetje, večina dreves pa je v suhi in vroči puščavski klimi že davno odmrla in njihove karbonizirane veje in debla krasijo izgubljeni svet tega dela puščave Namib. Kot rečeno, pogled iz zraka razkriva še marsikaj drugega, kar na tleh v škripajočem pesku ostaja očem nevidno.

 

 

 

 

 

 

 

Poleteli smo zgodaj zjutraj, nekaj pred sončnim vzhodom, ker je le takrat ozračje dovolj mirno in ugodni vetrovi to omogočajo, kasneje je termika preveč izrazita in vetrovi premočni, da bi lahko varno leteli. Lahko bi se namreč zgodilo, da bi pristali sredi sipin in potem povratek, vsaj z običajnimi sredstvi, ne bi bil več mogoč. Balona, s katerima smo leteli, sta bila eden večji in eden manjši. Slednji je bil namenjen dvema paroma mladoporočencev. V večjem pa se nas je gnetlo kakšnih petnajst že prej »kaznovanih« osebkov z južnoafriškim pilotom. Dvignili smo se na višino okrog 1800 m in manjši balon, ki je letel nekoliko nižje, je bil lep dodatek puščavski kulisi, ki se je risala na obzorju oziroma razkrivala pod nami. Suhi rečni strugi rek Aub na jugu in Tschaub na severu vijugata skozi Sossusvlei proti zahodu, kjer ponikneta v pesku in Atlantika, tudi če se v njiju pretaka voda, nikoli ne dosežeta. Zadnjič je bil Tschaub vodnat kakih 14 dni leta 2011, kdaj je voda nazadnje tekla po strugi Auba, pa se sploh nihče ne spomni. Kljub temu je ob obeh strugah vidnih precej živih dreves, v glavnem trnastih akacij, ki imajo izredno globoke korenine in lahko preživijo tudi v okolju, kjer praktično nikoli ne dežuje. Vsa voda, ki sem in tja uspe priti do tega odmaknjenega sveta, izvira iz višavja v centralni Namibiji, ko v deževni dobi tam dežuje. Drugi, verjetno še pomembnejši vir vode, pa je megla, ki vsako jutro nastane za nekaj ur v obalnem pasu in lahko sega do 30 km v notranjost puščave. Megla je posledica zelo mrzlega morskega toka Benguela, ki teče od juga proti severu ob obali Namibije in ob stiku s toplejšimi kopenskimi zračnimi masami nad puščavo ustvari meglo. Tej megleni vodi so prilagojene številne rastline in živali, ki naseljujejo puščavo. Brez te vode v puščavi Namib ne bi bilo življenja. Let z balonom je razkril tudi nekaj tega življenja: oriksa in njegovo senco, ki sta korakala po ustaljeni potki, vodni izvir, od katerega so se žarkasto vile poti k napajališču, luknja, ki jo je izkopala podzemska svinjka, nenavadna nočna žival, ki jo je praktično nemogoče videti. Videle pa so se tudi številne ceste in kolovozi, kar je jasen znak, da je s tal na videz neprehodna puščava prepredena s številnimi potmi, po katerih se z različnimi prevoznimi sredstvi potikajo ljudje. Kakorkoli, po dobri uri smo bili zopet na trdnih tleh. Pilot je pristal točno na predvidenem mestu, skoraj na tovornjaku, ki je kasneje odpeljal košaro in balon.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po pristanku nas je čakal še kozarec šampanjca in zajtrk pod eno od rdečih sipin. Za moj okus nekoliko preveč »posh« in nepotrebno, ampak to pač kupiš v paketu. Vsekakor je bil let z balonom vreden sicer ne preveč poceni avanture. »Once in a lifetime«, si pač rečeš, čeprav bi stvar takoj spet ponovil. No, morda kdaj drugič in na kašnem drugem mestu, se pa bojim, da podobno slikovitih ni prav veliko.