Isola della Cona

Zdaj, ko so potovanja dokaj omejena, človek ne more prav daleč na naravoslovno fotografske izlete. Če želi fotografirati ptiče, je ena od boljših destinacij, ki so le kakšno poldrugo uro oddaljene od Ljubljane, izliv reke Soče v Jadransko morje ali pa, če se mu da nekoliko dlje, kakšno slabo uro vožnje več oddaljene lagune pri kraju Marano Lagunare med Gradežem in Lignanom. Posebno zaščiteno območje Isola della Cona, ki leži nedaleč od Tržiča (Monfalcone) predstavljajo delno naravne, delno pa umetno ustvarjene lagune med izlivom Soče na eni in plitvim morskim kanalom na drugi strani zavarovanega območja. Pravzaprav gre za srce izliva reke Soče, ki obsega 2400 ha ter vsaj 15 km toka reke Soče.

 

Izliv reke Soče (italijansko Foce dell Isonzo) je zamočvirjen in obdan s številnimi lagunami in kanali. Na širšem območju rezervata živijo številne živali, rezervat pa slovi predvsem po izjemni raznolikosti ptic, saj jih v njem stalno ali občasno prebiva kar 300 vrst. Na območju je več različno velikih opazovalnic ptic in okrog 2 km dolga pot po rezervatu, ki pa jo lahko tudi občutno podaljšate, če se podate po nasipu proti rtu, kjer se Soča dejansko izliva v morje. Obe zaščiteni območji sta v prvi vrsti ornitološka rezervata, ki sta pomembna za prezimovanje in gnezdenje ptic, v pomladanskem in jesenskem času pa tudi kot počivališča za številne ptice selivke. Zato ne preseneča, da je večina obiskovalcev ornitologov ali ljubiteljev ptic, prevladujejo Italijani v maskirnih opravah, ki pa vsaj tu niso oboroženi s šibrovkami za »šicanje« tamkajšnjih rac, ampak s fotoaparati z orjaškimi, super zmogljivimi  teleobjektivi, kakršnih si sam ne morem privoščiti.

 

 

Ob vikendih rezervat obiskuje tudi veliko družin z otroki, ki so včasih malo glasni, ampak večinoma ne prav moteči. V lagunah pri Maranu nas poleg naravne dediščine, v glavnem velikega števila ptic, pričaka tudi manjši etnološki kompleks, kjer si lahko ogledate, kakšno je bilo nekoč življenje ribičev in s kakšnimi ribolovnimi pripomočki so lovili (in še lovijo) v teh res plitvih lagunah. Zavarovano območje izliva Soče sem pred izbruhom koronakrize obiskoval vsaj nekajkrat letno, najpogosteje v začetku meseca aprila, ko je v času migracij mogoče opazovati največ vrst ptic. Zanimivo pa je pravzaprav v vseh letnih časih. Ob jasnem vremenu je iz rezervata tudi lep pogled na Julijske Alpe, iz rta ob samem izlivu Soče pa praktično na celoten Tržaški zaliv.

 

Žal je obrežje ob nasipih polno naplavin, med katerimi, tako kot danes praktično povsod, prevladuje plastika. Predvsem velike boje, ki jih močna burja odtrga z njihovih sidrišč očitno končajo tukaj. Seveda to ni nekaj novega, saj so bile številne tam že pred dvajsetimi leti, ko sem prvič obiskal rezervat, razlika je le v tem, da jih je vedno več. Ob sprehodu med nedotaknjenimi lagunami, kamor zaradi nasipov svinjarija ne more priti, in nastlano obalo me vedno prevzame neke vrste žalost, ko pomislim kako brezbrižni smo do narave, čeprav se številni trudijo (trudimo), da temu ne bi bilo tako. Tudi pogled proti Tržiču, kje v tamkajšnji ladjedelnici gradijo največje oceanske turistične križarke, glomazne in kičaste plavajoče hotele za zabavo in energijsko potratna križarjenja brezbrižnih turistov, v katerih sam ne vidim ne smisla ne opravičila, samo poudarja nasprotje med varovanjem narave na eni in njenim uničevanjem na drugi strani zaliva.

 

Ob spoznanju, da smo v ta geografsko omejen skrajno severni del Jadranskega morja nagrmadili vse od ladjedelnic, skladišč, pristanišč, marin, marikultur, hotelov in praktično pozidali obalo, vendarle nekoliko razveseljuje dejstvo, da tudi tu še vedno obstajajo koščki neokrnjene narave, zadnje biodiverzitetne oaze, kamor gre lahko človek uživat in si sprostiti duha ob spokojnem in spoštljivem opazovanju živali, ki tam le najdejo nekaj miru tudi zase.