Letos pa spet v Namibijo

Čudovita dežela, ki nikoli ne razočara. Pa vendar je bilo letošnje pomladansko potovanje tja doli nekoliko drugačno. Prvič sva z ženo v Namibijo odpotovala skupaj s hčerko in zetom ter seveda najino petletno vnukinjo Lijo Nur. Korona je sicer stalno grozila pa tudi leti so bili vprašljivi, a nam je z enodnevno zamudo uspelo prileteti v Windhoek. Temu dejstvu smo prilagodili tudi potovanje, kar pomeni, da nismo pretirano rinili v namibijsko divjino, ampak smo se bolj ali manj držali ustaljenih turističnih poti. Tudi potovanje ni trajalo več kot 14 dni, tako da se ga tudi vnukinja ni naveličal. Sicer pa, kako bi se, ko pa je na potovanju uživala in bila očarana nad vsemi afriškimi živalmi, ki jih je prej poznala le iz slikanic.

 

Letos je bila Namibija drugačna, v začetku maja je bilo namreč še vse dokaj zeleno, celotno pokrajino, pa so tudi v puščavi Namib prekrivale zlatorumene trave. V Namibiji je namreč dva meseca prej kar nenormalno veliko deževalo, padlo je skoraj 4x toliko dežja kot v dolgoletnem poprečju, tako da je bila voda, zbrana v manjšem jezeru, celo na skrajnem koncu Sossusvleija, kjer je po navadi le sipek pesek. Drevesa so bila olistana in so zato zakrivala nekatere poglede, tudi na živali. Puščava je postala savana in je bolj spominjala na kakšno pokrajino na afriškem vzhodu, Kenijo ali Tanzanijo, kakor na kamnito goličavo centralne in zahodne Namibije. Očitno so podnebne spremembe zajele tudi Afriko, pri nas suša, v Namibiji deževje.

 

 

Za tamkajšnje prebivalce je to dejstvo zaenkrat celo dobrodošlo, normalno pa to vsekakor ni. Zanimivo pa je, da bolj ko smo se približevali nacionalnemu parku Etoshi, bolj sušno je postajalo, čeprav sever Namibije navadno prejme nekoliko več dežja kakor njen centralni del. Etosha je bila kar presušena, na ogromni slani planjavi, ki se v tamkajšnjem poletju lahko spremeni v plitvo jezero in privablja na tisoče ptic, ni bilo kaplje vode, se je pa bela ploskev bleščala v žarki svetlobi, ki je ustvarjala značilne privide – fatamorgane. Zanimivo je, da se te da ujeti tudi s fotoaparatom. Letos smo v Etosho vstopili skozi njen zahodni vhod, ki so ga odprli šele pred nekaj leti. Zahodni del Etoshe je bil do takrat namreč zaprt za obiskovalce, čezenj se tudi peljati ni bilo mogoče. Tudi danes lahko tam vstopiš v park le, če imaš rezervacijo v enem od dveh kampov v tem delu parka. Prvi je luksuzni glamping, v katerega seveda nismo šli, drugi pa preprost kamp z okrog 10 prostori za kampiranje in veliko opazovalnico nad z vodo napolnjeno kotanjo, do katere prideš po dvignjenem mostovžu. Ta del parka je precej divji, z malo obiskovalci, zato pa idealen kraj za opazovanje slonov in levov.

 

 

Ima pa ta kamp s pomenljivim afrikanerskim imenom Olifantsrus kar krvavo zgodovino. Tu je bila namreč v začetku osemdesetih let klavnica za slone, ki pa je imela, pa če se še tako čudno sliši, naravovarstveno poslanstvo. V času vojne v Angoli je bilo namreč območje severne Namibije pravzaprav nekakšna vojna krajina, kjer so se odvijali spopadi med angolskimi četami, raznimi uporniškimi gibanji in kubanskimi plačanci ter južnoafriško vojsko. Pred vojno in tudi divjim lovom so bežali tudi sloni in v Etoshi se je njihova populacija zelo hitro  močno povečala, tako da so med leti 1980-1983, ko je bilo zelo sušno in brez dežja, popasli in pomendrali praktično vso preostalo travo. Naravovarstveniki so se ustrašili, da bodo sloni naredili okolju preveliko škodo in preveč vplivali na krhek ekosistem, zato so se odločili, da bodo pobili celotne slonje družine in tako uravnali njihovo populacijo v Etoshi. Na srečo so to sporno prakso dokaj hitro opustili, vseeno pa so v Olifantsrusu pobili okrog 500 slonov, o čemer  priča tudi manjši muzej v kampu. Lije Nur seveda tja nismo peljali, smo pa jo na skrito prežo, kjer smo mirno opazovali veliko slonjo družino. Nadaljevanje je bilo še bolj vznemirljivo, kajti kakšne pol ure pred sončnim zahodom, ki ga v Afriki spremlja prav posebna mistična svetloba, je prišlo k napajališču še manjše levje krdelo. Lija Nur je tako videla v živo tudi levjega kralja. Bogme Afrika se splača, kot je rekel Tone Pavček v za današnje čase vsaj malenkost politično nekorektni zgodbi o Čuri Muriju, fantu ki je davi ob rani uri v Afriko odpotoval. O tem pa kdaj drugič.