Mavricij

V Indijskem oceanu ležeči otok Mavricij je v zadnjem času zelo pogost gost v slovenskih medijih v povezavi z raznimi »prijahtelji«, ki se družijo na jahtah z »dimniki« in uganjajo »golfive« posle med rundami golfa na preštevilnih golfiščih tega otoka. Toda pustimo tokrat to vnemar in se posvetimo popolnoma drugim rečem, ki jih še premore ali jih je nekoč premogel ta otok. Poleg ene najbolj znanih znamk na svetu – modrega mavricija, katerega zgodbo in seveda repliko si lahko ogledate v poštnem muzeju v glavnem mestu otoka Viktoriji, je bil Mavricij tudi dom najbolj znane izumrle ptice. Ta je dandanes pravzaprav prispodoba za vse izumrle vrste. To je znameniti dodo, velika neleteča vrsta goloba, ki so jo pomorščaki v slabih sto letih od njenega odkritja tik ob koncu 17.stoletja uspeli dokončno iztrebiti. Še danes velja pregovor, da je nekdo mrtev kot dodo ali pa tudi neumen kot dodo. Seveda te ptice niso bile neumne, le leteti niso znale, ker na otoku do prihoda prvih obiskovalcev Nizozemcev, potem pa Portugalcev, Francozov in končno Angležev, to tudi ni bilo treba, saj niso imele naravnih sovražnikov. Dodoji so bili vsem tem prišlekom na njihovih plovbah gor in dol po oceanih lahko ulovljiva in kalorična hrana, zato ni presenetljivo, da so v manj kot stoletju pobili prav vse. In tako je dodo postal nekakšen »trade mark« človeškega pohlepa in lakomnosti, ki je povzročila in še povzroča izumrtje na stotine in stotine drugih vrst.

Seveda so novi prišleki otok skozi naslednja stoletja tudi primerno »kultivirali« izsekali prvotni gozd, zasadili plantaže sladkornega trsa  in s sabo prinesli tudi številne invazivne vrste, predvsem podgane in mačke. Vse to je dodatno ogrozilo preživetje endemičnih vrst mavricijskih živali, predvsem ptic, ki se uničevanju okolja in invazivnim vrstam niso uspele uspešno upreti. Pravzaprav utečen scenarij, ki gre vštric s človeškimi osvajalskimi pohodi. Fauna in flora številnih otokov je bila ob tem še posebej na udaru, zato ne preseneča, da beležimo največja izumrtja vrst prav med endemičnimi otoškimi vrstami. Maskarenski otoki (kamor spadata tudi Mavricij in sosednji Reunion) so izgubili precej vrst z njihovega endemičnega seznama, nekatere vrste, ki so imele nekoliko več sreče, pa so le obvisele na robu preživetja. Ob koncu 20 st. (natačneje v sredini 70 let) je tako na Mavriciju (pre)živelo le še kakšnih 20 primerkov  maskarenske papige (Psittacula eques), okrog primerkov rožnatega goloba (Nesoenas mayeri) in le še 4 osebki mavricijske postovke (Falco punctatus).

Zaradi alarmantnega stanja in vse večjega zavedanja o pomenu ohranjanja narave in lokalne biodiverzitete so otoške oblasti s pomočjo nekaterih tujih fundacij in donatorjev začele obsežne programe ohranjanja omenjenih vrst, ki so vključevali ne samo poskuse njihovega razmnoževanje v ujetništvu, ampak tudi ustanovitev naravnih parkov in ponovno vzpostavitev prvotnih habitatov teh ptic. Konzervacijska prizadevanja so obrodila sadove, tako da danes po otoku spet leta več kot 600 rožnatih golobov in okrog 400 mavricijskih postovk, populacija maskarenske papige pa se je okrepila celo do te mere, da so vrsto premaknili iz seznama ogroženih vrst na seznam ranljivih vrst.

Morda pa vendarle obstaja upanje in trden temelj, da te vrste ptic ne bodo dočakale usode svojega (ne)slavnega predhodnika. Ob svojem obisku Mavricija pred nekaj leti sem uspel na vhodu v park videti le rožnate golobe, predstavnike drugih dveh vrst pa žal ne, ker so bile poti po parku zaradi ravno minulega ciklona, ki je oplazil otok, zaprte. Bilo pa je prijetno opazovati golobe, ki so se veselo spreletavali po velikih ogradah, posedali na krmilnicah in čakali, da jih bodo spustili na svobodo v bližnji gozd. Ker danes na Mavriciju obstaja le še 2% prvotnega gozda golobom primanjkuje tudi hrane, zato jih dodatno hranijo v posebej prirejenih krmilnicah in tako povečujejo možnosti za njihovo preživetje. Večina rožnatih golobov živi v štirih populacijah znotraj nacionalnega parka Black River Gorge, ki predstavlja tudi največje strnjeno območje gozda na otoku. Ta park je tudi dom večini maskarenskih papig pa tudi mavricijskim postovkam, ki imajo tu dovolj miru in ustreznih gnezdišč.