Kaninska pustolovščina

»Pustolovec se ne naredi. Pustolovec se rodi. Tega se ne da priučiti, kajti ni je take šole. Tak pač si in pika.«

                Metod Humar

 

Humarji imamo očitno pustolovščine res v krvi. Vedno znova me žene, da kakšno uženem. V teh dneh je voda malce pretrda za soteskanje, zato uganjamo druge vragolije, ki so tako ali drugače povezane s H2O. In tale pustolovščina  je za bajto, na dosegu roke.

»Rana ura, slovenskih fantov grob.« Kanin, ki se bohoti nad mojim vikend pribežališčem, pa se je  že navsezgodaj važil v soju sončnih žarkov. Živo srebro se je ustavilo pri 12 pod ničlo, zato sem takojci nase navesil vse tople cunje, kar jih premorem. Zeblo me pa že ne bo! Po Bovcu naberem manjkajočo ropotijo in kmalu s predrago sediva v kaninski krožno kabinski žičnici. Stalo nas je 5,9 milijona, da spet lahko z žičnico dostopamo do našega najvišjega smučišča. Ni bilo poceni. No, pa saj TEŠ tudi ni bil…

Kanin Kanin

 

 

Baje, da si uspešni ljudje v življenju postavljajo cilje. Pa sva si ga: z žičnico na Kanin, potem pa vijuganje skozi Krnico in spust po zip-linu do B postaje. Pa mogoče še malo smučarije, da izkoristiva karto (saj sva pa ja goren'ca) in je dan spravljen pod streho.

Na C postaji žičnice srečava Tajčrja (nekdanji nogometaš Primož Zorč), ki naju hudomušno zbode: »Ku je? Ou! A vidva sta pa na pupudansko garnje[1] prišla?« Vse na račun tega, da nisva na žičnici sedela že ob 8. uri. Če bi pa vedeli, da si zjutraj niti kofe pavze nisva privoščila, bi naju pa tako ali tako imeli za največja bovška lenuha…

 

Kanin Pasje radosti

 

Lokalni guruji ne skoparijo z opozorili, da previdnost ni odveč, saj zaradi zametov obstaja nevarnost snežnih plazov. Preventivno počakava, da sneg malo »odjena«, potem pa jo peš mahneva na sedlo. Saj bi se, lenuha, peljala še ta delček s Prevalo, pa ta ne obratuje, ker je baje zametlo spodnjo postajo. No ja, tistih par korakov pa nama tudi ne bo škodilo… Na sedlu stisnem nekaj fotk, mimo prihrumi še vodja obratovanja z ratrakom, midva pa nato počasi odsmučava proti Krnici.

 

Pred spodnjo postajo Prevale ratrakista odstranjujeta napihan sneg. Ne upava se jima približati. Ko ob poslušanju nedeljske radijske čestitke za trenutek odložita delo in skrbi,  jo hitro zvizneva mimo. Ratrakist me malce izpod čela gleda, ko se lomim po velikih »kuglah«, ki jih je pridelal, ko se je zakopal v celem snegu. A kdo bi mu lahko zameril. Fantje na smučišču puščajo svoje srce. Na gori so tudi po 6 dni brez odhoda v dolino. Čistijo žičnice, jih budno spremljajo, pripravljajo proge, minirajo, odkopavajo stebre, nameščajo zaščitne ograje, odstranjujejo sneg s streh… Utrujeni, a zadovoljni. Heroji in pridne mravljice, kakršne si  tako smučišče zasluži.

 

Kanin Pogled proti spodnji postaji Prevale

 

Pri postaji Prevala pa se odpre pogled na Krnico. Letos sem jo prevozil z gorskim kolesom in morem reči, da nad spustom nisem bil kaj prida navdušen. Trese in ruka, kot da bi se vozil s poštno kočijo, strmo pa je mestoma tako, da včasih razmišljaš, če ne bi raje kar »abzajlal«. A takrat sem si zaželel, da v letošnji zimi zapade dovolj snega za smučarski spust skozi Krnico. In hitro se mi je želja uresničila. Smuka je res nekaj posebnega, saj se počutiš, kot da si nekje povsem drugje, daleč od ljudi in civilizacije. Se mi zdi, da človek z leti potrebuje vse več takih odklopov.

 

Kanin Spust skozi Krnico

 

Zraven pa še ščepec adrenalina, ker veš, da obstaja nevarnost plazov. A to je bilo bolj strahospoštovanje, prerez je pokazal, da hujše nevarnosti za snežni plaz ni. Podlaga je bila delno pomrznjena in trda, deloma pa mehka in prijetna za vijuganje. Sem ter tja je iz snega pokukala kakšna skala, proti kateri sem kakopak imel vedno usmerjene smuči preden sem jo uzrl. In potem tista panika, se ji poskušaš izogniti, pa nabašeš na drugo ali pa okušaš sneg.

 

Kanin Po prečenju dolgega pobočja morajo počiti tud noge

 

Nižje, kot sva se prebijala, večkrat je zaškrtalo. Smuči na koncu pa… ja, kot da bi se fjakal po ribežnu. A naposled sva le priškrtala do planine, kjer Igorčk poleti pase koze. Streljaj od tod pa se prične zip line. Nadeneva si pasove in že sva na jeklenici, kjer stvari v roke prevzame Anja, ki še kako dobro ve,  kako se tej stvari streže. Čaka naju 3200m adrenalina.

 

Kanin Vikend bojevnik

 

Vožnja po jeklenici je res adrenalinska, saj imava nase navešene toliko ropotije, da bi nama zavidal še kak kramar, zaradi tega se kdaj pa kdaj nevarno približava krošnjam dreves. A drvarjenje nama je na srečo tokrat prihranjeno. Vriskam od užitka, hkrati pa vzdihujem ob čudovitih razgledih na bovško kotlino. Smaragdna Soča, ki je spet dobila svojo barvo, pa vas Čezsoča, ki vse do marca ne bo videla sonca. V ozadju pa Kobariški Stol. Tam nekje, za vsem temi gorami pa se bliska  Piranski zaliv,  vrhu Kanina se ti zdi, kot da je na dosegu roke, odet v zlato barvo.

 

Kanin Ko je v dolini zmanjka snega je ZipLine prava izbira

 

Ker pa dneva še ni konec, se vrneva na vrh Kanina in odvijugava še nekaj mojstrskih zavojev. A na višini 2200 m je temperatura ponovno krepko pod lediščem. Odpeljeva se po progi Skripi in se, še preden se preobraziva v ledeni kocki, odtreseva v dolino. Medtem pa kaninski fantje in dekleta že  gladijo smučišče za nov dan. Teptalci ropočejo, vodja obratovanja pa kuje bojni plan za naslednjo bitko z goro. Še dva dni boja s snegom ob spodnji postaji Prevale, potem pa bo povezava slovenske in italijanske strani smučišča prvič v tej sezoni tudi uradno odprta.

 

Kanin 10-tonski "Batni bikci" pripravljeni za akcijo.

Zamislim se… Za takšno pustolovščino, nad katero bi kakšne mestne srajce vihale nosove, se je trudilo mnogo ljudi. Dandanes jemljemo vse kot samoumevno in pozabljamo, da se je za vsako stvar moral nekdo potruditi po svojih najboljših močeh. Včasih ni vse rožnato in tako kot bi sami želeli, a skušajmo ceniti trud, ki ga ljudje vložijo. Zato, dragi kaninski fantje in dekleta, čelado dol!

Vsem vam, drage bralke in dragi bralci, pa lepo za vse praznike in sreče obilo v novem letu!

 

[1] Smučanje

Žiga Humar
Žiga Humar

Že kot otroka me je kristalno čista voda gorskih potokov neverjetno privlačila. Z vodo sem se lahko igral vse dokler moje ročice niso bile čisto otrple od mraza. V najbolj produktivnih letih pa me je sla po dogodivščinah spet pripeljala tja. Začel sem soteskati in odkrivati lepote skritih gorskih kanjonov, ki so dostopne le dobro pripravljenim in opremljenim posameznikom. Kasneje se je moja pot prekrižala s potjo podjetja Our Space Appliances, kjer sem se usmeril na področje informacijske varnosti. In povem vam, moj poklic in hobi imata nekaj skupnega: pri obeh je pomembno prepoznavanje in obvladovanje tveganj.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi:
  • Ljudje
    Klemen Košir
    24. 2. 2017
    Ljudje