Minljivost v večnosti

Trstenik je le en od številnih jadranskih otokov in otočkov. Ni prav velik in leži nekje med južno konico Cresa in severno obalo Paga, v sredini Kvarnerića. Zaradi svoje lege so že v času Avstro-Ogarske monarhije leta 1873 na njem zgradili impozanten svetilnik, ki še vedno sveti ladjam, ki plujejo v ali iz Kvarnerja. Otok nikoli ni bil naseljen, razen v času, ko je na svetilniku še bival svetilničar z družino, to pa je bilo že davno, saj je svetilna kupola že davno avtomatizirana. Vsekakor otok ni prav nič prijazen za bivanje, s severovzhoda ga pozimi večinoma biča orkanska burja, z juga pa močan jugo, poleti pa je na njem peklensko vroče.

 

Trstenik dobro poznam, z mojim gumakom  je le kakšnih 15 minut vožnje oddaljen od naše družinske poletne baze v Punta Križi na Cresu. Tja smo v avgustu pogosto hodili nabirat res slastne robidnice in fige, ki jih še vedno ponuja edino figovo drevo na otoku. Otok je formalno v lasti rabske nadškofije, ta pa ga je pred leti dala v najem nekim podjetnikom, ki so na njem hoteli gojiti šparglje in paradižnike in so med drugim celo prepovedali sprehajanje po otoku, obiranje robid ter nasploh preganjali naključne obiskovalce. Zasebna lastnina je očitno bolj sveta od skupnega pomorskega dobra. Ampak otok je kmalu tudi »wanna be« podjetnikom pokazal zobe in njihova, v izhodišču zgrešena podjetniška ideja, je zaradi pomanjkanja vode kaj hitro klavrno propadla. Samo par let je bilo potrebnih, da je mukoma iztrgana polja iz otoške šikare spet prerasel osat in drugo mediteransko rastje, barako, ki naj bi služila naseljencem pa so zavzeli galebi in izgleda kot davno zapuščena bivališča iskalcev diamantov v Namibiji. Tudi svetilnik, eden od biserov A-O pomorske dediščine je le še žalosten ostanek nekdanjega blišča. Vsa okna, ki so jih nekoč krasile zelene škure, so preprosto zazidali, naokrog pa ležijo kupi nesnage, čeprav so na njem še pred nekaj leti v poletnem času bivali hrvaški taborniki.

 

 

Tako je Trstenik danes zapuščen svet, ki ga je spet v celoti zavzela narava, v tem letnem času otok ga skoraj v celoti preraščajo čudovito dišeči grmički rumeno cvetočega laškega smilja. Tisti, ki bi te grmičke požel in iz njih iztisnil eterično olje, bi obogatel in prav čudno je, da se podjetniki tega niso spomnili. Vsekakor bi to bilo veliko bolj donosno kakor gojenje špargljev na otoku, ki nima svojega vira žive vode.

 

 

Osebno rad pohajkujem po tem otoku med razmajanimi in na pol podrtimi gromačami iščem prehode, kar pa v poznem poletju zaradi razbohotenega osata in robid postane precej težavno in se pogosto konča z vbodi in praskami, ko se zapleteš med trnje. Vseeno se z otoka odpirajo številni čudoviti pogledi na okoliške večje otoke in Velebit v ozadju. Otok je poseljen s kunci, ki ti včasih nepričakovano skočijo s poti in smuknejo v svoja bivališča globoko v zavetju bodičastih grmov robide. Predvsem pa je otok pomembno gnezdišče galebov pa tudi navadnih čiger, ki imajo v okoliškem morju dovolj hrane za vzrejo svojih mladičev. V bližini otoka se pogosto potikajo tudi delfini, ki pripadajo lošinjski populaciji in so tudi atrakcija za turiste.

 

Trstenik pa je žal znan še po nečem. Tu se je v poznem aprilu leta 1962 leta zgodila velika pomorska tragedija, ko se je skupina dijakov lošinjske tehnične in pomorske šole z barko vračala domov na Rab. V močnem neurju se je ob južnem rtu otoka barka potopila in morje je vzelo 15 mladih življenj, le trem se je uspelo rešiti na otok. Ta žalostni dogodek na mestu brodoloma obeležujeta spomenik in spominska plošča. Preteklost Trstenika nas tako opozarja, da je v njegovi večnosti prav vse minljivo.