Walkerjev steber

So stene in smeri, ki imajo poseben status v svetovnem alpinizmu. Nekakšni zimzeleni alpinizem. Kljub temu, da so bile preplezane v drugačnih časih, z drugačno opremo, njihova slava in privlačnost traja z enakim žarom. Zakaj, če je pa na svetu neskončno število bolj strmih sten, težjih smeri? Razlogov za to je več. Prvi, da so to velike, mogočne stene v lepih gorah. Drugi, da so bili prvi vzponi opravljeni skorajda v soju žarometov. Deležni so bili velikega medijskega pompa, kolikor je bilo v tistih časih to sploh mogoče. Prvi plezalci so postali junaki, deležni celo Olimpijske medalje. Napisane so bile številne knjige, ki so doprinesle kulten status. A to ni dovolj. Glavni razlog se skriva v tem, da je za te stene še vedno potreben commitment, (ne vem, če je predanost ustrezen prevod), odločitev, da se po dolgem dostopu zakorači v steno, največkrat že sredi noči, vedoč, da povratek ne bo najlažji in sestop na drugo stran dolg in morda zahteven. Veliko navez bo bivakiralo v steni, zato bo nahrbtnik težak, plezanje zaradi tega manj udobno in težje.

 

Prihodnosti ohranjanja fame tovrstnih sten in smeri se ni za bati. Ob vsesplošnem upadanju človeškega poguma se tudi število plezalcev, ki dejansko vstopajo v takšne smeri, procentualno zmanjšuje. Število tistih, ki si upajo, v primerjavi s številom plezačev (po T. Škarji J), upada, kljub temu, da se gola fizična sposobnost plezalcev dviguje.

 

In tu smo pri slavljenki, eni od zgoraj omenjenih smeri, kateri gre moj tokratni zapis: Walkerjev steber v severni steni Grandes Jorasses. 1200 metrov visoki smeri z oceno ED-, VI. Smer je bila preplezana leta 1938, pred točno 80 leti, med 4. in 6. avgustom. Zgodba ne premore toliko epske komponente kot Eigerjeve žaloigre, je celo simpatična. Riccardo Cassin, Ugo Tizzoni in Gino Esposito so v začetku avgusta 1938 prišli na sedlo Geant in nadaljevali do koče Requin. S seboj so imeli le sliko mogočne stene, mahali z njo naokoli in spraševali alpiniste, ki so jih tam srečali, kako se pride do te stene. Povedli so jim, da morajo sestopiti na Mer de Glace in na stičišču dveh ledenikov (z desne pride ledenik Leschaux) skreniti desno. Tam jo bodo zagledali. Tako so storili in nato z dvema bivakoma preplezali mogočen skalni in kombiniran steber, ki se spušča prav z najvišje točke Jorassov, Pointe Walker (4208 m). Smer je postala eden od t. i. treh zadnjih problemov Alp in je tehnično najtežja med njimi.

 

Severna stena Grandes Jorasses, Walkerjev steber se spušča prav z vrha gore na levi.

 

Dokler sem imel večje mišice in manjši trebuh, me smer ni pretirano privlačila, ocena ni bila dovolj vabljiva. Tako sem se izgovarjal. Poleti prelahka, pozimi pa v smeri ni bilo dovolj ledu v primerjavi z atraktivnimi lednimi linijami v pogorju Mont Blanca. Tako je smer morala počakati na vodniške čase in bolj sproščen odnos do alpinizma. Brezveze, smer je namreč enkratna in primerna za vsa življenjska obdobja!

 

Z Aljošo (Hribar) že nekaj časa, vsake toliko, plezava skupaj. Sam se je po obdobju športnega plezanja (tudi tekmovalnega) v osemdesetih uspešno vrgel v posel in celo plejado adrenalinskih športov, vse na najvišjem nivoju. Alpinizem je počakal na srednja, zrela leta, ko se je vanj vrnil s polno paro kljub zgodnjim petdesetim. Ko sem ravno pri letih, popularno je (čeprav ne vidim smisla) računati skupno starost naveze. Pri nama je ravno 100, skupaj imava sto let.

 

Vremenska za najin teden z Aljošo je bila obetavna in izgovora ni bilo moč potegniti od nikoder (no ja, v sili se to vedno da). Odločila sva se, da bova krenila v steno brez spalnih vreč, le z dvema bivak vrečama in gorilnikom, v upanju na vzpon v enem dnevu in morebitni bivak nekje na sestopu. Ob pol dveh ponoči, 1. avgusta, sva krenila iz koče Leschaux in dobri dve uri kasneje vstopila v ledeni podstavek stene. Plezanje ponoči ni najbolj prijetno, saj je orientacija težka. Zdanilo sej je nekaj raztežajev pod Rebuffajevo počjo. Od tam naprej sva plezala v plezalnikih vse do vznožja Rdečega kamina, ki je bil zadelan z ledom in je proti pričakovanjem postregel z resnim plezanjem v kombiniranem svetu. Tri raztežaje pod vrhom sva srečala špansko navezo, ki se je pripravljala na njun drugi bivak v steni. Kako sva jima zavidala. Sedeč na čudoviti razgledni polici nekaj raztežajev pod vrhom Grandes Jorasses, sta si, zavita v spalne vreče, kuhala večerjo. Midva sva hitela, da bi izkoristila še zadnjo svetlobo. Ob 10. uri zvečer sva se prevalila na obel snežni vrh. Kaj dosti filozofije ni bilo, veter in mraz nista dovolila, da bi se vsedla in malo podremala, zato sva začela sestopati. Sestop se je vlekel bolj, kot bi si želela. Sam se prej sestopal s Pointe Croz, kjer smo z Urbijem in Čečko pozimi sestopali kar po sredini ledenika Jorasses in bili v dolini zelo hitro in brez muke. S Pointe Young smo z Miho in Tinco sestopili po ledeniku Mallet, več kot pol na smučeh. Tako sem imel sestop z Jorasses v spominu kot dokaj hitro in enostavno reč. A poleti ni tako, sploh pa ne ponoči in po preplezanih 45 raztežajih. Tako sva se kmalu po Walkerjevem rebru pogovarjala, ali bi kje malo sedla in zadremala. Aljoša je rekel, da bi raje potem, ko prideva v gozd. V tem sem pogledal na višinomer, 3900 metrov. Nemogoče! Sedaj se temu smejiva, saj sva do gozda, ma ne do gozda, do koče Boccalatte (ki je še uro in pol nad gozdom) rabila (z vmesnim kuhanjem tekočine in poizkusom bivakiranja na skalah Reposoir) še šest ur.

 

Eno od težjih mest v smeri, 75 metrska navpična zajeda.

 

Lepo plezanje, ki ga nekoliko greni le težak nahrbtnik.

 

Tik pod robom stene je bilo potrebno preplezati tudi nekaj raztežajev po ledu.
​​
Nekaj raztežajev pod vrhom je sonce začelo zahajati.

 

Že od zadnjega Fitz Roya leta 2013 nisem zaradi plezanja preskočil noči (zaradi veseljačenja še precej dlje). Telo od takem početju sicer počasi odklaplja porabnike in pojavlja se občutek pijanosti, ki zahteva tudi zavestno upočasnitev dogajanja v dobrobit varnosti. A ker se takrat običajno dogaja, vsaj na osebnem nivoju, nekaj »večjega«, telo zmore več in bolje, kot bi si človek mislil pred tem. In to je fino, občutek dobre borbe in uspešnega izhoda iz nje. Naj me želja po takih vragolijah nikdar ne mine!

Tomaž Jakofčič
Tomaž Jakofčič

Rodil sem se leta 1970 v Nemčiji staršem gasterbajterjem. Tam sem preživel tudi prvih pet let, potem smo se vrnili v Ljubljano, kjer z družino živim še danes. Starši niso bili hribolazci, zato mi ni jasno od kod se je našla tako močna želja po »osvajanju nekoristnega sveta«. Do konca srednje šole še ni bilo zelo hudo, ker svoje obsesije nisem mogel udejanjati. Stalna zasanjanost je nekoliko kratila šolski uspeh, a je vseeno šlo. Spacal sem tudi faks, če izvzamem, da sem diplomiral že skoraj sivolas. Po nekaj letih poučevanja na osnovni šoli sem le zbral pogum in pregriznil popkovino redne službe in postal »full time« alpinist in gorski vodnik.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: