Odkrivanje novega sveta

Med letošnjim potovanjem po zahodni Evropi sva z ženo obiskala tudi špansko Sevillo in portugalsko Lizbono. To sta kraja, močno povezana s prvimi pomorskimi odpravami ob koncu petnajstega stoletja, ki so ključno vplivale na tok svetovne zgodovine. Odprave in raziskovanja so pogumnim, neustrašnim pomorščakom prinesle svetovno slavo, njihovim financerjem neizmerno bogastvo, prebivalcem odkritih dežel pa neizmerno nasilje, grozo in obup.

 

Seveda ni bil moj namen ocenjevati vzroke, zakaj se je odkrivanje novih svetov odvilo tako, kot se pač je. Pokloniti sem se želel drznim morjeplovcem in ob tem še kako razumel njihovo strast po raziskovanju neznanega. Skušal sem se vživeti v njihova razmišljanja, strasti in hrepenenja, ki jih je najbrž še dodatno podžigala povsem realna možnost, da bodo ne le uspeli, ampak tudi obogateli.

 

Zgodba najbolj znanega med njimi, Krištofa Kolumba, je tudi danes še kako navdihujoča, poučna, pa tudi tragična obenem. Rojenega leta 1451, v danes italijanski Genovi, sta morje in plovba po njem zasvojila že v otroštvu. Ni bil učen mož, zato pa toliko bolj ambiciozen. Raziskovanja novih svetov, ki jih je slutil za daljnimi obzorji, so zahtevala ogromna sredstva, ki so jih lahko zagotovili le najbolj bogati ljudje tistega časa. Portugalski kralj Janez II ga je zavrnil, španska kralja Ferdinand Aragonski in Izabela Kastiljska pa podprla in zagotovila denar za izvedbo odprave. Leta 1492 je prečkal Atlantik in 12. oktobra dosegel kopno. Otok pred ameriško celino je poimenoval po svoji zavetnici, devici Mariji iz Antigue. Nastavek za nesluteno bogatenje Špancev in še bolj nesluten pogrom nad lokalnim prebivalstvom je bil vzpostavljen.

 

V novo odkriti svet je vodil še tri odprave. Kot upravljalec novoodkritih ozemelj, večkrat obtožen tiranije in nesposobnosti, je umrl v Španiji v starosti 55 let. Kako pomemben je bil za takratno Španijo, kaže njegova impresivna grobnica v sevillski katedrali. Sarkofag z njegovim truplom držijo na ramenih štirje španski kralji.

 

p

 

p

 

Na moč podobno zgodbo sanj, hrepenenj, strasti, posledično pa bogastva za Portugalce, obenem pa  krutosti za prebivalce »odkritih« svetov vsebuje življenje portugalskega raziskovalca Vasca da Game, ki je prvi odkril morsko pot v Indijo. Leta 1497 je s tremi ladjami in 180 možmi na krovu odplul iz Lizbone. Obpluli so Afriko in v današnjem Mozambiku ustanovili kolonijo, ki jim je omogočila nadaljevanje proti Indiji. Neugodni vetrovi, viharji, skorbut in tisoče drugih nevarnosti so bile stalnica njihove poti. Dve leti kasneje se je nazaj v Lizbono vrnila le ena ladja in 60 preživelih, a odkrita je bila neposredna morska pot v Azijo.   

 

Spomenik odkritij v Lizboni, ki so ga leta 1958 postavili v spomin Vascu da Gami in drugim slavnim portugalskim pomorščakom, ki so prav z obale, kjer stoji, odhajali na odprave in se vračali z njih, je nekaj najbolj vznemirljivega, pa tudi presunljivega, kar sem kdaj videl. Nekaj deset metrov visoka skulptura ponazarja ladjo, na katere premcu stoji vodja odprave, za njim pa so razvrščene figure vojakov, duhovnikov in trgovcev, ključnih oseb za prisvajanje novih ozemelj. Zadnjo stran spomenika obvladuje ogromen meč, ki simbolizira  način delovanja prišlekov. Ti žal niso prišli z oljčno vejico miru v roki in v duhu sodelovanja. Celoten spomenik kljub mogočnosti in lepoti deluje kot v kamen izklesan »modus operandi« osvajanja, plenjenja in zatiranja staroselcev, po drugi pa podžiganja brezmejnega pohlepa in bogatenja osvajalcev.

 

p

 

p

 

Bil bi krivičen, če bi obsojal le španski in portugalski način ravnanja na novo odkritih in okupiranih ozemljih. Tudi drugi osvajalski narodi žal niso ravnali nič drugače. Angleška kolonizacija Avstralije je denimo povzročila enega najhujših genocidov nad prvotnimi prebivalci, Aborigini, v zgodovini človeštva. In dogajal se je dvesto petdeset let kasneje, ko so bile univerzalne vrednote civilizacije,  torej mir, spoštovanje različnosti, pravičnost in sodelovanje, že veliko bolj razširjene. Še bolj  tragično pa je, da se tudi v današnjem svetu, če samo pomislim na Tibet in njegove prebivalce pod Kitajsko, način delovanja zavojevalcev ni kaj dosti spremenil.

 

Vse videno na tem potovanju se me je globoko dotaknilo in me vedno znova sili v razmislek. Sočasno, ko  občudujem pogum, drznost in hrepenenje, ki je vodilo te može v neraziskane predele planeta, po drugi strani čutim globoko sočutje do tragičnih usod takratnih prebivalcev na novo odkritih  področij.            

Viki Grošelj
Viki Grošelj

Rojen 3.6.1952. po poklicu športni pedagog s 40 leti dela v osnovni šoli, ob tem pa še vrhunski alpinist, himalajec, gorski reševalec in gorski vodnik.
Poleg številnih vzponov v domačih in tujih gorah sodeloval na več kot tridesetih odpravah v neevropska gorstva. V Himalaji pa opravil enajst vzponov na vrhove desetih od 14. osemtisočakov. 

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: