Srečno 2018!

Zimo imam rad! Brez turnega smučanja in plezanja po ledu ne morem! Rad imam mraz in sneg, rad imam sadni čaj s pridihom cimeta in sarme so moja najljubša jed. Kratek dan, nekaj mesecev v letu, mi godi. Brez slabe vesti se lahko v temnem popoldnevu usedem na kavč s knjigo ali dobrim filmom. Najmlajšo je treba obleči v pet slojni oklep, in zato vstati pet minut prej, a čudovit otroški smeh ob valjanju po svežem snegu je neprecenljiv. Zima je krasna! A december mi kljub temu ni ljub. Ne maram evforične gneče v trgovinah, ne maram džinglbelsov in zlajnane Last christmas, ne maram dejstva, da se je božič iz mirnega, družinskega praznika prelevil, in z njim cel mesec, v brezglavo nakupovalno norišnico. Povsod polno ljudi, ki hitijo ovešeni z nakupovalnimi vrečkami od ene do druge trgovine. Hvala bogu za spletno nakupovanje, kjer lahko kupim kakšno malenkost za najdražje.

 

Senca
Senca Akonkague v mrzlemu jutru tik pod vrhom

 

Aklimatizacija
Med aklimatizacijskim vzponom. Zadaj Akonkagua (6959 m)

 

Buenos Aires
Tango večer v Buenos Airesu ob povratku

 

Tako se vsako leto spomnim tudi decembrskega pobega leta 2009 na Akonkaguo, 6959 metrov visoko najvišjo goro Amerike. Tja sem vodil 14 člansko angleško odpravo. Na pot smo odšli tik pred miklavžem in med postankom v Madridu celo kupili božičkove kape, ki so potem nedotaknjene počakale na božični večer, ko smo se ravno vrnili z vrha.  Veliko prešernega, iskrenega veselja, hrane in pijače je bilo v velikem baznem šotoru tistega večera. A naslednji dan je kolesje odprave spet steklo. Pospravili smo bazni tabor, sestopili skoraj 2000 višinskih metrov do prve ceste in se odpeljali v prijetno Mendozo. Domov sem priletel na silvestrovo z nekaj kilogrami, vakuumsko pakirane, slastne argentinske govedine v nahrbtniku; v družbi prijateljev smo jo nekaj ur kasneje spekli in pojedli. Decembra je bilo konec, kot bi mignil! Brez vseh prej omenjenih pretiravanj. Idealen december!

 

Prvorojenka, ki je takrat prišla v moje vesolje in čez nekaj let še njena sestra, sta razlog, da odtlej decembra več ne poizkušam bežati. Vse zgoraj omenjene stvari mi res presedajo, a božični prazniki so spet dobili prvotni namen in veselje.

 

Vsem bralcem Čebelnjaka želim prijetne praznike ob zavedanju njihovega nematerialnega pomena in vse lepo v letu 2018.

Tomaž Jakofčič
Tomaž Jakofčič

Rodil sem se leta 1970 v Nemčiji staršem gasterbajterjem. Tam sem preživel tudi prvih pet let, potem smo se vrnili v Ljubljano, kjer z družino živim še danes. Starši niso bili hribolazci, zato mi ni jasno od kod se je našla tako močna želja po »osvajanju nekoristnega sveta«. Do konca srednje šole še ni bilo zelo hudo, ker svoje obsesije nisem mogel udejanjati. Stalna zasanjanost je nekoliko kratila šolski uspeh, a je vseeno šlo. Spacal sem tudi faks, če izvzamem, da sem diplomiral že skoraj sivolas. Po nekaj letih poučevanja na osnovni šoli sem le zbral pogum in pregriznil popkovino redne službe in postal »full time« alpinist in gorski vodnik.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: