Rola WC papirja

Naše življenje je kakor nova rola WC papirja. Ko na začetku odtrgamo nekaj lističev se komajda kaj zavrti in imamo občutek, da bo trajala in trajala, a bolj kot gremo proti koncu hitreje se vrti, kljub temu da odtrgamo vedno manj lističev. In ko smo tik pred koncem, nas zagrabi panika in naredili bi vse, da bi še nekaj časa trajala. Še posebej, če je to zadnja in edina rola v našem WC-ju. Prav tako, kot je tole naše življenje zadnje in edino, kar bomo še kdaj izkusili. In ravno zato sem se tokrat malo podal na pot samopomilovalne reminiscence in napisal nekaj o enem mojih preteklih foto-potovanj.

 

V življenju sem imel že kar precej intervjujev za časopise, revije, radio in tudi za večino naših televizijskih postaj, pa še nekaj tujih bi se našlo. In lahko rečem, da je najbolj standardno vprašanje, ki mi ga postavijo novinarji skoraj vedno tole: »Katera država ali destinacija vam je najbolj pri srcu?«. Vprašanje ima svoj smisel, saj sem ravno zadnjič (spet za nek intervju J) štel države, ki sem jih že obiskal in številka se je ustavila pri 86. Kar nekaj torej … No, na to vprašanje je odgovor zelo enostaven; vsekakor Indija! Razlogov za to je res veliko in potrebnih bi bilo vsaj še nekaj takih zapisov, da bi jih večino vsaj približno tudi pojasnil. A temu mojemu odgovoru redkeje sledi vprašanje, katera država bi bila dobitnica srebrne medalje na moji listi najbolj priljubljenih dežel. Odgovor na to pa je bistveno težji, saj je kandidatk ker nekaj. A verjetno bi se še najlažje odločil za Jemen. Država, kjer se je čas ustavil in tam še vedno živijo natanko tako kot so pred stoletji. Čudovite vasi-utrdbe v pogorju Haraz, nepopisno prijazni in gostoljubni prebivalci in osupljiva pokrajina so tiste stvari, ki so Jemen v moje srce zapisale za vse večne čase.

 

 

 

Tam sem bil v prvih tednih februarja 2013, torej zelo natančno pred devetimi leti, ravno leto dni preden se je spet začela nova državljanska vojna, ki v Jemnu na žalost ni nobena redkost. In to vojna, ki je preoblečena v neke versko-nacionalistične preobleke, kjer na zunaj vedno nekdo nekoga osvobaja, rešuje ali ščiti. A več kot sem videl takih vojn in spopadov, bolj mi je jasno, da je to samo pesek v oči za nas bebčke, v resnici pa gre (spet za isto) staro željo človeka po denarju, moči in vplivu. Sever Jemna je bogat z nafto in premogom ter z rudninami kot so zlato, baker, svinec in še marsikaj. Zato ni naključje, da je vojna prav tam najbolj srdita in da traja že sedem let. Terjala je že preko 200.000 žrtev, večinoma civilistov, med njimi pa jih je skoraj polovico zaradi lakote in podhranjenosti. Veliko jih je umrlo tudi zaradi neprestanega bombardiranja, ki prihaja iz njene bogate severne sosede, Saudske Arabije. Jemnov bruto nacionalni dohodek je namreč 940$ na prebivalca letno, kar je približno dvestokrat manj, kot je dohodek Monaka, kot najbogatejše države sveta; pa tudi skoraj tridesetkrat manj, kot ga imamo v Sloveniji. Tudi za vse ostale krivice, ki se tam dogajajo je okvir takega zapisa premajhen, a z njim sem želel le opozoriti na še eno dejstvo, ki ga prevečkrat spregledamo. In to je t.i. fenomen »yesterday news«! Vojna v Jemnu, ki je leta 2015 polnilna časopise se je počasi in tiho umaknila z naslovnic svetovnih medijev in danes smo nanjo že skoraj vsi pozabili. A grozote, ki se tam dogajajo dnevno niso nič manjše, kot so bile na začetku vojne, le medijsko niso več tako zanimive in zasenčile so jih bolj aktualne (beri = bolje prodajane) novice za naslovnice iz manj oddaljene preteklosti.

 

 

 

In ker se WC rola mojega življenja vrti vedno hitreje, listkov pa počasi že začenja zmanjkovati, se mi zdi prav, da preden finalno potegnem vodo v tej školjki, prej pokažem še nekaj fotografij iz predvojnega Jemna, ki me je očitno tako navdušil, da ga še po toliko letih uvrščam v sam vrh zame najlepših in najbolj zanimivih držav. Lahko samo upam, da bo na WC rolici ostalo še dovolj lističev, da se v Jemnu že enkrat konča ta norija in da ga obiščem še kdaj …