Od vrtnih palčkov do zlatih trezorjev

Minuli vikend  vodenja v plezalnih smereh  v švicarski dolini Haslital sem ob čudovitem plezanju na varovališčih razmišljal o Švici in ljudeh, ki tam živijo. Ob mojih številnih obiskih te alpske države imam zelo barvite izkušnje s tamkaj živečimi  ljudmi. Tudi površen mislec, ki nikoli ni obiskal dežele od koder so najboljše čokolade in najbolj točne ure na svetu, bo vedel, da je država zelo bogata in redoljubna. Ko sem bil študent in sem veliko hodil v tamkajšnje gore, me je motila, saj bi rad parkiral zastonj in ni se mi dalo hoditi po zaprti alpski cesti do »pravega  izhodišča«. Zdaj, ko tam veliko delam kot gorski vodnik, mi je všeč, da vlak pride točno, da so hotelske sobe čiste, kot nove, žičnice sodobne. Včasih me pretirana redoljubnost še vedno zbode, vsaj toliko, da jo opazim. Sva oni dan hodila po manjši cesti do bližnjega plezališča. Redke hiše posejane na travniku. Trava, kamor seže oko, postrižena kot na nogometnem igrišču, pred ljubkimi hišicami nameščeni zloščeni glineni palčki, nekaj pritlikavih primerkov celo na vrtni mizi. Ob vrtni uti na milimeter zložena drva in pod streho naloženih nekaj bal sena, kljub temu, da živine tam ni že desetletja, tako za okras. Do zadnje pike urejen nered. V tišini, le ob žuborenju manjšega potoka in klopotanju lesenega mlinčka, je scena še najbolj spominjala na prizor iz kake Hitchcockove grozljivke. Ko je vse tako lepo, mirno in urejeno, da ne preostane nič drugega, kot, da se zgodi nekaj groznega.

Slika
Švica je alpska država, v njej se nahaja 24 povsem švicarskih gora višjih od 4000 metrov.

 

Večina ljudi,  imam tudi dobre prijatelje med njimi, s katerimi sem imel opravka, je bilo zelo  prijaznih in prijetnih sogovornikov. A nekaj, zelo malo sicer, je bilo tudi najbolj nenavadnih medčloveških konfrontacij, ki sem jih doživel kjerkoli na svetu.  Dejansko pravih kretenov, obeh spolov. Ki pa niso bili zarukani samotarji, že desetletja  živeči v samoti, temveč ljudje s » funkcijo« (npr. žičničar, prodajalke kart ali gorski vodnik). Šok ob njihovih besedah in reakcijah je bil tudi zame, vajenega vsakovrstnega balkanskega plezalskega obešenjaštva, prevelik, da bi pravilno odreagiral. In sem potem kot v tistem vicu o zajčku, ki čaka v trgovini za pivo in se vsi povrsti; medved, lisica, mačka, vrivajo pred njega. Ko pa kasneje, v samoti spije tisto gajbo piva se silno razjezi in jim pove svoje. Tudi jaz sem jim in prav tako kasneje. Zakaj je temu tako bi vedel povedati kak psihoanalitik a sigurno prihaja iz kotla kjer se mešajo  (morda nezavedne) frustracije zaradi  vseh pravil »lepega vedenja in občutek večvrednosti zaradi blagostanja. Švica ima najvišje nominalno bogastvo na odraslo osebo na svetu in osmi najvišji BDP.  A v bistvu je švicarska urejenost paradoksalna. Skrb za red, upoštevanje pravil, ki vodijo v boljše življenje malega človeka je brezhibno (za vsakega prebivalca južnejših držav morda celo čudno). Če bo nekdo kosil travo v nedeljo ali zalaufal pralni stroj ponoči, ga bo njegov sosed (sicer prijatelj) prijavil. S tem mu bo storil uslugo, sosed bo tako namreč  postal  boljši državljan! A to se odvija na ravni malega človeka. V naslednjem nadstropju  se s kamionu prevaža denar in zlato. Država nudi zavetje neslutenemu, neobdavčenemu bogastvu. Začenši z nacisti, ki so z vlaki vozili ogromne količine denarja in zlata v švicarske trezorje, preko naftnih šejkov v času naftnega buma v začetku sedemdesetih do največjih sodobnih korporacij dandanes. Vsi so se v gorati deželi znašli ne z namenom planinarjenja temveč  skrivanja svojega bogastva. Seveda imajo  švicarske banke za svoj molk zelo visoko ceno. Kako preprosta formula za bogatenje?!

 

Na srečo vsako izkušnjo z nesramnimi ljudmi  zgladi 100 prijetnih izkušenj. Nekaj prav ganljivih. Vsako leto sem za dan ali dva, s skupinami turnih smučarjev obiskoval  majhno kočo nad samotno dolino Binntal. Ob izmenjavi novic ob prihodu sem omenil da se mi je pred kratkim rodila druga hči. Vidno vesela starejša oskrbnica mi je čestitala in odhitela naprej kuhati večerjo. Zjutraj so me ob zgodnjem zajtrku na mizi čakale v mašnico zavite, minulo noč spletene, volnene nogavice in kapica - s pripisom Za Mijo!

Slika
Vzdušje v prijazni visokogorski koči. Otroke je potrebno navaditi na štetje denarja že od malega!

 

Na še eno lepo izkušnjo sem se spomnil prav minuli teden med plezanjem ene od sten nad Grindelwaldom. Švica je nekakšna zibelka  t.i. plaisir klettern, »lagodnega« alpinizma. V osemdesetih so začeli v lažje dostopnih, kompaktnih, strmih stenah opremljati plezalne smeri  z dotedaj »spornimi« svedrovci. Ob tako zanesljivem varovanju so skorajda morilskimu športu, kot je alpinizem do takrat bil (npr. severna stena Eigerja, imenovana tudi Mordwand (morilska stena)) dodali brezskrbno, rekrativno vejo.   Plezal sem tako v steni Hintisberga znane po  lepih plezalnih smereh in čudovitem razgledu na slovite severne stene Eigerja, Moncha in Jungfraua. Tam sem nazadnje plezal pred 17 leti. Spomini so se med plezanjem budilii eden za drugim. S Klemnom in Miho smo se poleti 2004 odpravljali v Pakistan, plezat na Trango Tower (6251 m), največji skalni »penis« na svetu. Z denarjem smo bili na tesno. Kot ponavadi smo se zelo trudili nabrati denar  in opremo. Pošiljali smo prošnje na številna podjetja a le redko z uspehom. Če ni bilo osebne veze, ni bilo niti odgovora. Je pa imel Klemen znanca, Švicarja, ki je delal v tovarni Mammut, odličnega proizvajalca alpinistične opreme. Carsten  nas je brez oklevanja povabil na obisk. Odpeljali smo se v Švico in štiri dni spali na blazinah njegove telovadnice, se pri njegovi družini hranili, popili večje količine vina in vsak dan skupaj plezali. Po enem od plezanj smo nas je peljal v tovarno. Hodili smo po tovarni in povsod je med tem, ko nam je razlagal kako stvari pri njih funkcionirajo, v veliko košaro metal testne kose vrvi, plezalne pasove, vponke, gore tex jakne, nahrbtnike in plezalnike. Zdelo se nam je, da sanjamo. Brez dolgovezenja,  prepričevanja in obljub smo dobili opreme za celo premoženje s katero smo potem lahko uspešno uresničili drzne načrte. Tudi kasneje sem velikokrat stanoval pri njemu v Patagoniji. V El Chaltenu je namreč zgradil počitniško hišo in nekaj manjših apartmajev. Kako hudo mi je bilo ob novici, da se je dobrodušni, vedno nasmejani Carsten ponesrečil med letom z  jadralnim padalom. Ali ni tako, da se tako dobrim ljudem kot je bil Carsten to ne bi smelo zgoditi!? Tisti naduti, samovšečni cepec, ki nas je nekoč sredi zasneženih gora, po tem, ko je dojel od kod smo, pošiljal domov z: »Go home, we don't need you here…!« bo sigurno živel še 100 let…!

 

Kljub nekaj neprijetnih izkušenj, mi Švica ostaja neskončno ljuba dežela. Čudovite, visoke gore in  neskončno število, lepo urejenih plezališč. Tudi žičnic pozimi ne bodo zaustavili. Komaj čakam, da se vrnem tja! Tudi zato, ker imam rad vrtne palčke!

Slika
Većino opreme na bivaku na Great Trango Towerju (6254 m) je bilo darilo prijaznega Carstna.

 

Slika
Pravljična alpska pokrajina s pogledoma na slovito severno steno Eigerja.

 

Slika
Hintisberg, čudovita stena nad Grindelwaldom. Vse smeri v steni so varno opremljene s svedrovci.  Plezanje ala Scweitz Plaisir.

 

Tomaž Jakofčič
Tomaž Jakofčič

Rodil sem se leta 1970 v Nemčiji staršem gasterbajterjem. Tam sem preživel tudi prvih pet let, potem smo se vrnili v Ljubljano, kjer z družino živim še danes. Starši niso bili hribolazci, zato mi ni jasno od kod se je našla tako močna želja po »osvajanju nekoristnega sveta«. Do konca srednje šole še ni bilo zelo hudo, ker svoje obsesije nisem mogel udejanjati. Stalna zasanjanost je nekoliko kratila šolski uspeh, a je vseeno šlo. Spacal sem tudi faks, če izvzamem, da sem diplomiral že skoraj sivolas. Po nekaj letih poučevanja na osnovni šoli sem le zbral pogum in pregriznil popkovino redne službe in postal »full time« alpinist in gorski vodnik.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: