Manaslu - gora duha

Gora duha

 

Globoko diham, poizkušam slediti ritmu počasnih korakov. Več kot 50 jih ne spravim skupaj brez počitka. Ko jih končno naštejem, se z olajšanjem spustim v položaj za počivanje. Leva noga stopi višje v pobočje, s komolcem se naslonim na koleno. Desno palico zapičim v pravilno višino, da ročaj sega ravno do pazduhe kar nudi še dodatno oporo. Sklonjen položaj telesa omogoča maksimalno polnjenje in praznenje pljuč in s tem kar največji volumen zraka v katerem je še vedno nekaj kisika, pol manj kot na morju a vseeno, nekaj je. Matram se bolj kot običajno, verjetno ker sem slabo spal minulo noč. Zakaj presneto so vsi psihoterapevtiki in uspavala tako stigmatizirani in zakaj sem tak cepec, da nisem pogoltnil tistih baldrijanovih tablet minulo noč? Morda ne bi celo noč buljil v strop šotora. Saj dobro vem, da se med aklimatizacijo slabo spi in, da nespečnost slabo vpliva na performans naslednji dan….! Bom vedel za drugič! Ali pa tudi ne…! Take in podobne misli, me spremljajo vso dolgo pot proti taboru 3 na višini 6800 m od koder se bomo naslednji dan podali proti vrhu Manasluja (8167 m). Občasni sunki vetra nas prestavljajo a vremenska napoved je dobra za naslednji dan in to nas žene naprej.

 

Aljoša je danes v dobri koži, zjutraj ga je kar izstrelilo iz »enke« in verjetno je bil gori že nekaj ur pred nami. Ko se končno privlečem do šotorov pride nasproti: »Konec je! Šotore nam je odneslo…!« Seveda pričakujem še tisti nasmeh in: »Joke…!« a namesto tega: »Resno…!«.

 

Japonci

 

Manaslu kar v sanskritu pomeni Gora duha, je s 8156 metri osma najvišja gora na svetu. Prvi so se okoli gore potikali, kdo drug kot Angleži. Pod vodstvom alpinista in raziskovalca Billa Tilmana so leta 1950, v času, ko so se z bližnjo Annapurno borili (uspešno, le ta je postala prvi osvojen osemtisočak) Francozi. Tilmanova ekipa je raziskovala zahodno in severno stran gore. Vedoč, da ekipa ni dovolj močna za uspešen vzpon na tako visoko goro so se preusmerili na bližnjo 7555 metrov visoko Annnapurno 4. Pičlih 200 metrov pod vrhom so odnehali,  se vrnili v dolino in raziskali še južno stran Manasluja. Očitno opaženo ni vlivalo upanja za uspešen vzpon saj se v naslednjih letih Angleži Manasluja niso lotili. So pa se tudi Japonci leta 1952 lotili sistematičnega raziskovanja vseh strani gore, kot predhodnica velike odprave načrtovane za naslednje leto. Odkrili so šibko točko gore na severni strani. Vzpon preko ledenika Manaslu na severno sedlo in od tam preko platoja na ostri glavni vrh. Leta 1953 so se tako vrnili v številčni zasedbi; 13 plezalcev in 2 znanstvenika. Po postavljenih devetih višinskih taborih so alpinisti odnehali na višini 7750 metrov. Ker so spoznali praktično celotno goro, so se naslednje leto vrnili. A takrat jih na začetku ni oviralo vreme ali tehnične težave temveč jezni prebivalci vasi Sama ob vznožju gore. Trdili so, da so plezalci preteklo leto razjezili boga, ki biva na vrhu gore, kar se je kazalo v slabem vremenu preko celega leta in celo velikanskem plazu, ki je uničil del 300 let stare gompe (samostana) nad vasjo. Lokalci so bili razjarjeni in pripravljeni na ubranitev domovanja bogov za vsako ceno. Japoncem ni preostalo drugega kot, da se umaknejo. Ob povratku v Katmandu so dobili od nepalske vlade zagotovilo, da ob ponovnem poizkusu ne bodo več deležni  nadlegovanja.

                                                                                                                                                                                            

Kljub zagotovilu so se Japonci odločili za izvidnico, ki je »mirovni sporazum« preverila na terenu. Kljub zeleni luči,  je zaradi administrativnih težav naslednja velika odprava krenila na pot šele spomladi 1955. Ob dobrem poznavanju smeri so napredovali hitro in po postavljenih šestih višinskih taborih sta Toshio Imanishi in šerpa Gyalzen Nrorbu 9. maja 1955 dosegla vrh Manasluja. Norbu je preteklo leto že stal na vrhu Makaluja s francosko odpravo in tako postal prvi človek z dvema osemtisočakoma pod seboj.

 

Tragična gora

 

Kasneje se je frekvenca alpinističnih odprav močno povečala kljub nekaj tragičnim nesrečam. Tudi za slovenske alpiniste (takrat še jugoslovanske) je vrh prišel kmalu na vrsto. Žal se je na prvi odpravi, leta 1983 zaradi ledenega plazu smrtno ponesrečil legendarni Nejc Zaplotnik. Naslednje leto je vrh dosegel Viki Grošelj. Z Romanom Benetom sta zaenkrat edina Slovenca do sedaj z doseženim glavnim vrhom Manasluja, Simona Pogač je leta 2008 priplezala na bližnji predvrh.

 

Moja prva izkušnja z Manaslujem sega v leto 2008. Morali bi na Čo Oju a Tibet je bil zaprt in morali smo si najti podoben cilj v Nepalu. Večina odprav, namenjenih na Čo Oju je tako presedlala na Manaslu. Bolezen in pa slabo vreme v načrtovanem terminu sta bila razlog, da sem odšel domov praznih rok. In Manaslu porinil na stran. Še nekaj odprav v visoko Himalajo predno sta hčerki ter strast po plezanju strmih skalnih sten in turnem smučanju v Alpah začela odrivati ponovno željo po redkem zraku nekam v podzavest. V zadnjih letih se je prav želja po smučanju z najvišjih gora spet prebudila in Manaslu se je ponovno pojavil na zemljevidu.

 

Po zraku namesto hoje

 

Nabral sem še šest sopotnikov in v začetku septembra smo odšli. Kar sem bil zadnjič v Nepalu, leta 2014, se v samem Kathmanduju ni veliko spremenilo. Thamel, stari center mesta je še vedno nadvse prijeten. Živahne ulice v katerih se mešajo prijetne restavracije, trgovine s spominki in gorniško opremo. Vonj po kadilu in prijetna nepalska glasba dajeta sprehodu po mestu prav poseben čar. V meni vzbujata pravi občutek domačnosti, prepleten z vznemirljivim pričakovanjem ali kasneje podoživljanjem pustolovščine. A ven iz mesta, v gorah so se stvari močno spremenile. Število ljudi, željnih najvišjih gora s je močno povečalo in velika večina med njimi ne hodi več peš pod gore, večtedenski pohodi do baznih taborov so preteklost. Pod gore sedaj vsi letijo s helikopterji. V hlastanju za časom, smo to storili tudi mi. Že naslednji dan po prihodu v Katmandu smo se znašli v vasi Samagoen, zadnjem naselju pred baznim taborom. Dva dni pohajanja po okoliških vzpetinah je zelo dobrodošlo pred pohodom v bazni tabor na višini 4800 metrov. Aklimatizacija, privajanje telesa na večjo nadmorsko višino je tankočuten proces, ki zahteva veliko pozornosti in »pogovora« z lastnim telesom. Počasnost je pri tem zelo dobrodošla in hitrost mnogokrat škodljiva. Načrt rotacij na gori smo opravili po načrtu do zadnje pike. Priplezali smo do višine 6800 metrov, prespali na višini 6400 metrov in bili po dobrih dveh tednih v in nad baznim taborom nared. Le še dober počitek in gremo proti vrhu… Čez nekaj dni je bila tudi vremenska napoved obetavna in odšli smo navzgor. Kruto razočaranje ob izgubi vitalne opreme za vzpon na tako visoko gore je šok brez primere. Na višini skoraj 7000 metrov smo znašli praktično goli. Vsa topla oprema naj bi čakala tam. Le nekaj ur je bilo do zatona sonca in padca temperature za več kot 20 stopinj. Edina rešitev je bila beg v 2000 metrov nižji bazni tabor!

 

Še kdaj?

 

Zakaj se take stvari zgodijo. Vse je potekalo brez napak. Res je bila sezona težavna zaradi podaljšanega monsuna in s tem stalnega slabega vremena. Tudi tragična. Sredi septembra sta na isti dan umrla šerpa v plazu med taboroma 3 in 4, tik pod vrhom pa je med prvim smučanjem z vrha v smrt zdrsnila odlična ameriška alpinistka Hilaree Nelson.   Srečevali in pogovarjali smo se na poteh med tabori zato nas je novica še bolj prizadela. Vsi smo občudovali njeno (skupaj s partnerjem Jimom) prvo smučanje z vrha Lotseja (8501 m) pred nekaj leti.

 

Razočaranje ob lastnem neuspehu je veliko, morda kot tolažba še najbolj pomaga zatočišče k metafiziki in »sigurno se je to zgodilo z namenom!«. Med potjo navzdol razmišljam apokaliptično. Tega ne bom več počel, tokrat je bilo z menoj šest ljudi, vsi izkušeni in dovolj močni za priti na vrh brez problemov. Ekipa je predstavljala bazen ljudi za željeni, kasnejši vzpon na Mt Everest. Vedel sem, da je pogoj za to samozavest pridobljena z uspešnim vzponom na vrh Manasluja. Sedaj se to ni zgodilo in Everest je padel v vodo. Pa saj mi tega niti ni zelo treba, si govorim.  Na vrhu sem že bil poleg tega pa tako zelo rad plezam in smučam. V tistih dveh mesecih bi tega veliko izpustil... Moj vodniški ego se sicer nekaj oglaša. A dal mu bom klofuto in odšel nazaj v Chamonix plezat tisti čudoviti oranžni granit in smučat neskončna pobočja obložena s pršičem, »8000 m guide« bom pa spet v naslednjem življenju. S konico oči kar vidim tri pare oči, ki se zaiskrijo ob tej novici.

 

Iz baznega tabora odhajamo na lep dan. Vmes je zapadel meter novega snega in dan je opran. Od vsepovsod se sliši bobnenje velikanskih plazov. Takoj za baznim taborom se pot začne strmo spuščati po skoraj vratolomno ozki moreni. Nasproti mi prihajajo številni nosači in osli kar kaže na masovno evakuacijo alpinističnih odprav. Prijatelji so pred menoj, bolj se jim je mudilo zjutraj, v dolini hočejo poiskati obeležje prijatelja in sokrajana Franca Oderlapa, ki se je na Manasluju ponesrečil leta 2009.  Sam uberem malo daljšo pot okoli spodnjih taborov, morda ujamem kak dober motiv s fotoaparatom. Na ušesih imam slušalke, kot vedno kadar na odpravah hodim sam. Dobra glasba potencira videno in spodbuja sanjarjenje. Na koničasti moreni se ustavim in ozrem. Za menoj se v popolno jasnino ostro dviguje, s svežim snegom obložena, drzna gmota Manasluja. Kako naj neham hrepeneti po teh gorah? Na tokratni odpravi smo dobili skoraj vse, odlično smo se razumeli, smeha in kvalitetnega druženja je bilo v izobilju. Trudili smo se na gori po najboljših močeh, dobili lepe sončne zahode in rezka zgodnja jutra. A izostal je dotik vesolja, vrh osemtisočaka! Tistih nekaj trenutkov na vrhu visoke gore, ko smo alpinisti, sami sebi, enaki Bogovom. Nisem prepričan, da se bom želji po tem lahko, kljub vsemu, dolgo upiral….!