Italijanski tank

Moj zadnji vodniški teden v Alpah je minil v dolini Val di Mello na skrajnem severu Italije, nad jezerom Como, le nekaj kilometrov stran je meja s Švico. Področje je znano kot zibelka težkega skalnega plezanja. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila tam preplezana prva smer sedme stopnje.  In v duhu iskanja meja so tam ohranili zelo močno etiko, ki je kriva, da je marsikatera smer opremljena preskromno. Sploh za današnje, nekoliko razvajene kriterije. Ob plezanju v Mellu, potem, ko se mi prvič zatresejo hlače nekje daleč nad zadnjim svedrovcem zavrtanim, kot edinim varovalom, v kot steklo gladki granitni plošči, se vedno ponovno spomnim, da Italijani niso strahopetci.

Saj poznate tisto šalo o številu prestav italijanskega tanka? Eno za naprej in štiri za v rikverc! Italijani res niso v zgodovini poznani kot najbolj hrabri, sploh kot vojaki. V sferi alpinizma je drugače in gornjo šalo lahko z lahkoto negiramo. V zgodovini tega športa so Italijani zavzemali pomembno vlogo in niso delovali ničkaj plašno. Sprehodimo se med nekaj najbolj značilnimi in najbolj »hrabrimi« italijanskimi alpinisti.

Skalne stene Dolomitov spadajo med pomembna torišča svetovnega alpinizma. V zgodnjem obdobju osvajanja najtežjih dolomitskih sten, Italijanski alpinisti niso pustili, da bi jim tujci kaj dosti »hodili v zelje« . Večino prvih vzponov so med obema vojnama opravili sami. Med najbolj prepoznavnimi  je bil Tržačan Emilio Comici. Zanimivo, da je plezal tudi v Sloveniji, tako v plezališčih nad Črnim kalom kot v Julijskih Alpah, kjer je preplezal tudi nove smeri. Njegova najbolj znana smer je Comici Dimai v severni steni Velike Cine. Steni, ki s svojo strmino še vedno naganja strah v kosti njenim snubcem. Drugi, še vplivnejši italijanski alpinist tistega obdobja je bil Ricardo Cassin. V tistem času verjetno najboljši alpinist na svetu. Poleg sten v Dolomitih je segal tudi v druge alpske države. V Franciji je tako opravil prvi vzpon preko vrtoglavega Walkerjevega stebra v Grandes jorasses (4208 m) ter severni steni Piz Badila (3375 m) v švicarski Bregaliji. Slednjo je krepostni Cassin preplezal še enkrat, 50 let kasneje, star oseminsedemdeset let. Umrl je star častitljivih 100 let.

Malo kasneje, po drugi vojni, je nastopil Walter Bonatti, prav tako velikan svetovnega alpinizma. Poleg »mejnih«  vzponov v alpskih stenah je sodeloval tudi na Himalajskih odpravah kjer so italijanski alpinisti orali ledino pri osvajanju najvišjih gora na svetu. Prvi so opravili vzpon na drugo najvišjo in po mnenju mnogih najtežavnejšo goro na svetu, K2 (8611). Bonatti se je nekaj let kasneje kot prvi povzpel tudi na eno najlepših in najtežjih gora na svetu, Gašerbrum IV (7925 m). Plezati je prenehal nenadoma, takoj po labodjem spevu, novi smeri v severni steni Matterhorna.  Kot sem že enkrat zapisal: ali ni alpinizem romantična dejavnost, način življenja, filozofija ... Česa takega res ne moreš zaključiti s pritiskom na stikalo!? Bonatti je to storil. Preplezal je novo, direktno smer, sam, pozimi v eni najtežjih evropskih sten in ...? In, nehal plezati! Kako presneto racionalna poteza za tisti čas!

Zadnji, ki ga bom postavil v bran italijanskga poguma je Reinhold Messner. Človek za katerega ob vsej slavi skorajda pozabljamo, da bi mu lahko dokaj mirno prisodili titulo najboljšega alpinista vseh časov. Odkar je v rosnih letih začel plezati, je premikal meje mogočega v tem športu. Na začetku med plezanjem zahtevnih skalnih smeri. Na prvi himalajski odpravi je izgubil brata in večino prstov na nogah. To je ustavilo njegovo kariero skalnega plezalca in osredotočil se je na najvišje gore sveta. Prvi je (skupaj s Petrom Habelerjem) opravil vzpon na Mount Everest brez dodatnega kisika, prvi solo vzpon na goro ter se kot prvi povzpel na vrh vseh štirinajstih osemtisočakov. Bil je prvi, ki je na osemtisočak preplezal novo smer v t.i. alpskem slogu, torej brez pomoči nosačev, pritrjenih vrvi in višinskih taborov, brez dodatnega kisika. Prav tako kot bi bil doma, v Alpah. Leta 1975 je bilo to skrajno drzno in pravo vizionarsko dejanje.

In zdaj se vrnimo nazaj v tiho, romantično dolino Mello. V sferi najbolj popularne oblike plezanja v današnjem času, športnem plezanju, Italija ponuja zelo veliko. Odlično opremljena plezališča se nahajajo širom države in na prvi pogled se zdi, da Italijanski plezalci ljubijo dobro in lepo opremljene stene, ki ne strašijo obiskovalcev. Res imajo veliko področij, ki so takorekoč pripravljena za začetnike v tem športu. A poznavalski pogled, postavlja na plezalski zemljevid tudi veliko področij, ki jih klasični alpinisti ne »dajo«. Morda najbolj očiten primer je prav dolina Val di Mallo, severno od jezera Como. Naravnost pravljična dolina premore neskončno število sten, ki imajo pomembno mesto v zgodovini plezanja.  In v to dolino se vpliv lagodnega, masovnega  športnega plezanja ni uspel prikrasti. Za plezanje tam je potrebna solidna mera alpinističnih izkušenj. Takšnih alpinistov je v primerjavi z rekreativnimi športnimi plezalci zelo malo. Za samo dolino in razvoj turizma v njen bi bilo mnogo donosneje, če bi tamkajšnje stene bogato in varno opremili za množice, željne lagodnega plezanja.  Kombinacija s čudovitim okoljem bi bila dobitna za vse vasice, ki životarijo v redko naseljeni dolini.  Primer slabe prakse (seveda zgolj za moje in redke podobne oči) je kanjon Paklenice na Hrvaškem. Tam so vse zgodovinsko pomembne alpinistične smeri prevrtali brez občutka in restavracijo z Michelinovimi zvezdicami spremenili v Mc Donalds. V Val di Mellu sta občutek za butični turizem ter skrb za alpinistično zgodovino prevladala pred novodobnim potrošništvom.  Oaza miru!