Alpinizem – šport za tretje življenjsko obdobje?

Ljudem, ki se celo življenje aktivno ukvarjajo z alpinizmom in v spoštljivi starosti umrejo v postelji, se dela krivica. Mlade alpiniste, ki se ponesrečijo v cvetu mladosti in moči, ohranjamo v spominu prav takšne, mlade in močne. Ostarele alpiniste je pred smrtjo obvarovalo nekaj več, morda le kanček nečesa več. Morda previdnosti, moči, spoštovanja ali zgolj sreče. V življenjski tekmi so se odrezali bolje a čas naredi svoje in nasledniki jih bodo ohranili kot stare gospode s počasnim korakom. Njihova moč in sijaj nehote zbledita v dolgem življenju. Povedano je težko spodbijati saj se zakona narave ne da prelisičiti. Vse je zelo odvisno od percepcije. Ko sem bil na alpinističnih odpravah, ki so jih vodili 50 let stari alpinisti smo jih mladinci gledali kot upokojence, t.i. bazne ščurke. Sedaj, ko sem se sam prikopal čez »polovico« , se mi stanje zdi vse prej kot alarmantno in bi se podobnih definicij zelo rad obranil. Glava bi še vedno šla v težke stene, ne zavedajoč se, da me mladi postavljajo že v bližino cipres. Rad bi predstavil alpinizem tudi kot šport za »tretje življenjsko obdobje«.  

 

Problemov, ki preprečujejo alpinistom, da masovno vztrajajo v tem športu v pozna leta je več. Le ta zahteva v svoji najbolj skrajni obliki, poleg treniranega telesa tudi popolno predanost ter dobro psihološko pripravljenost. Če dodamo k temu še sorazmerno nevarnost je lahko opravičiti, da klini in ostala oprema sorazmerno kmalu romajo med male oglase. Veliko uslugo je alpinistom naredil pojav športnega plezanja. Le to se je pojavilo v zadnjih nekaj desetletjih in s svojo varnostjo omogočilo ukvarjanje s plezanjem tudi manj predanim, vikend plezalcem. S tem lahko ostareli alpinisti vztrajajo na konicah prstov daleč v starost.

 

Nekaj jih vseeno vztraja v visokih stenah v pozna leta. Najbolj odmevajo primeri zahtevnejših alpinističnih vzponov v sorazmerno poznih letih. Eden najbolj znanih primerov starih »kerlcov« je prav eden izmed najimenitnejših alpinistov vseh časov, Italijan Ricardo Cassin. Nesmrtno slavo si je priplezal v mladih letih s plezanjem novih smeri v najtežjih evropskih stenah. Vzponi, ki so v tistih časih kotirali prav v vrh alpinističnih dejanj. Med njimi je prvi vzpon preko Walkerjevega stebra v steni Grandes Jorasses (4208 m) nad Chamonixom leta 1938 ter prvi vzpon preko 800 metrov visoke navpične severne stene Piz Badila v švicarski Bregaliji, leto poprej. Cassin je zahtevno smer čez 50 let preplezal še enkrat, star spoštljivih 78 let! Cassinu je dolga alpinistična aktivnost očitno koristila saj je umrl star 100 let. 

 

Nekoliko manj na »nož« se je šel alpinizem Marcel Remy, oče bolj znanih »bratov Remy«, ki sodita med pionirje dolgih športnoplezalnih smeri v Alpah. Očitno se je uspel dovolj prihraniti, da še tik predno bo obrnil trimestno obletnico rojstva, še vedno pleza. Star 96 let je uspel preplezati smer z oceno 5c. Tisti, ki plezate boste vedeli, da to ni ravno hoja.

 

Bolj resnega alpinizma se še vedno drži tudi znameniti Peter Habeler. Skupaj z Reinholdom Messnerjem sta leta 1980 opravila prvi vzpon na Mount Everest brez dodatnega kisika. Po karieri alpinistične zvezde, si je tako kot veliko drugih alpinistov podaljšal ukvarjanje z alpinizmom kot gorski vodnik. Tudi v vodništvu je ohranjal strast do težkih sten in držal plezalno kondicijo na nivoju. Tako je tik pred 75im rojstnim dnevom uspel preplezati slovito severno steno Eigerja, kar je izjemno dejanje.  

 

Na drugem koncu sveta živi  Japonec, Yuichiro Miura, ki ga mnogi štejejo za najzanimivejšega človeka na svetu, res pravi »odbitek«! Leta 1970 se je odpravil na Everest s smučmi in smučal izpod Južnega sedla, nekje z višine 7700 metrov. Ni šlo za smučanje kot ga poznamo danes saj je Miura peljal smuk z odprtim padalom za seboj. Vsekakor nora ideja. Za dokumentarni film, ki so ga ob tej priliki posneli, so prejeli leta 1975 prestižno filmsko nagrado Oskar, prvega podeljenega za športni film. A Miura se ni upokojil na krilih slave. Mnogo kasneje, leta 2003 je splezal na vrh Everesta pri 70ih in pet let kasneje še enkrat. Tako je postal najstarejši  Everest »summiter«. Ker mu je naslednji starček čez nekaj let ta naslov vzel, se je Miura, ne bodi ga len, na najvišjo goro odpravil še enkrat in uspel, star 80 let. Potem, ko je že prestal štiri operacije na srcu…

 

Kje smo v teh zgodbah Slovenci, narod z izjemno bogato in uspešno alpinistično zgodovino? Dejstvo je, da večina  »uspešno« ostarelih alpinistov nadaljuje s plezanjem. A to v večini počnejo  tiho, v družbi dobrih prijateljev. Niso prisotni na socialnih omrežjih zato za njih ne vemo. Edina možnost je, da jih sami srečate kje v divjini Martuljkove skupine ali v lažjih smereh triglavske stene.

 

Leta 2005 sem imel priliko  z legendami slovenskega alpinizma preživeti cel mesec, na alpinistični odpravi. Ob trideseti obletnici vzpona na prvi slovenski osemtisočak Makalu naju je s Tino idejni vodja jubilejne odprave, Viki Grošelj, povabil zraven kot predstavnika mlajše generacije. Nenadoma sva se preselila v čisto drugačen film. Namesto tekmovalnosti in gledanja »pod prste«, ki je mnogokrat prisotno v modernem alpinizmu, sva se znašla med legendarnimi zgodbami in neprestanem smehu ob odličnem humorju. A ne samo to, prisotna je bila tudi poštena borbenost stare šole, ki se je petim med njimi poplačala z vrhom »himalajskega Matterhorna«, 6822 metrov visoke Ama Dablam. Imela sva  privilegij deliti si zadnji višinski tabor z legendarnima 60 letnikoma, Janezom Ažmanom in Janezom Dovžanom. Vsi štirje smo, kljub slabem spanju v premajhnem šotoru, naslednji dan dosegli vrh gore.

 

Članek, ki ga berete, je vsekakor posledica vse pogostejšega razmišljanja o staranju. V zgodnjih petdesetih sem vse bolj pozoren na starejše ljudi v gorah in stenah in srečevanje inspirativnih primerov je vedno dobrodošlo. Konec avgusta sem imel priliko plezati zahtevno alpinistično smer nad Jezerskim z Marijo in Andrejem Štremfljem. Stara sta enako, 64 let, a njuna energija in plezalne spodobnosti so na zavidljivi ravni. Za Andreja se v šali govori, da je tako ali tako enak že zadnjih 40 let, le barvni odtenek brade je spremenil, namesto Marije pa se očitno stara zgolj slika v kleti. Smer, ki smo jo plezali skupaj, imenovana Jernejev steber, je prvi preplezal prav Andrej, skupaj s pokojnim, legendarnim Nejcem Zaplotnikom leta 1974. Takrat sta plezala z okorno opremo in težkih planinskih čevljih, zato sta si morala nekajkrat pomagati s klini. Tokrat, 47 let kasneje je Andrej smer preplezal prosto, brez problemov. In Marija, v letih, ko je edina briga večine njenih vrstnic skrb za vnuke, redno vodi svoje goste po grebenu Hornli na Matterhorn, ki predstavlja enega od najzahtevnejših vodniških vzponov v Alpah. Takoj naslednji dan se tudi ona posveti svojim vnukom. Za nekaj dni, predno ponovno odide na Matterhorn. 

 

Na koncu se seveda porodi vprašanje za milijon dolarjev. Kaj je recept  za tako vitalnost v poznih letih, kaj je Nauk? Realisti bodo začeli razpravljati o prehrani, količini spanja in podobnih rečeh. Romantiki pa  bodo vedeli, da je zadaj poleg neminljive strasti do gora in alpinizma zraven še umirjeno, manj stresno življenje prežeto s preprostim lekom za vse tegobe, ljubeznijo!