Crack baby

Vsak človek ima svoj šopek želja, bucket list. Na papirju ali v glavi. Saj ste gledali simpatičen film z Jackom Nicholsonom in Morganoom Freemanom v glavnih vlogah. Neozdravljivo bolna sta se našla v bolnišnici in iz nje tudi pobegnila z namenom »kljukanja« svojih šopkov želja. Dirkanje z Mustangom, polet v vesolje, videti egipčanske piramide in Mount Everest v živo…. Skratka želje, ki bi se našle tudi v mnogih drugih. Bolj je človek usmerjen v eno samo stvar bolj so tudi gradniki šopka želja podobni. Pri nas alpinistih so to visoke gore, znamenite alpinistične smeri, strme smučarske vesine ali zaledeneli slapovi. Sam nisem izjema in skozi celo svoje življenje sem se trudil obiskovati in poizkušati v gorah in stenah, ki so imele v svetu alpinizma za seboj dobro zgodbo, famo.

Šopek želja se tako ves čas debeli, vsake toliko odkljukamo katero od davnih želja a nove se še vedno pojavljajo, najmanj tako hitro. 

Zadnja, ki mi jo je uspelo prečrtati je zaledeneli slap Crack Baby nad švicarskim Kanderstegom. Ne predstavlja najtežjega ledu, ki sem ga plezal, je pa sigurno najlepši ledeni slap preko katerega sem se povzpel. Skoraj 400 metrov navpične, zmrznjene vode, ki sicer pada preko mogočne severne stene Breitwangflue. Konfiguracija skalne stene povzroči, da vodna zamrzne v čudovite, previsne ledene karfijole, ki zahtevajo pri plezanju nekaj akrobatike in dodatne moči. Z Aljošo sva ga imela v mislih že nekaj let a ob dogovorjenih terminih ni bilo dobrih razmer ali vremena. Tokrat se je lepo izteklo v popoln februarski dan.

Nehote sva plezala le dan pred 30 obletnico prvega vzpona. 15. februarja 1992 sta ga preplezala Švicarja Michael Gruber in Xavier Bongard. Sploh slednji je bil znani odbitek in pionir najbolj norih dejanj v svetu vertikale. Veliko časa je preživel v ZDA. Preplezal je najtežje smeri v znameniti kalifornijski steni El Capitana in od tam verjetno prihaja tudi ime preplezanega slapu. V času »crack epidemije«, koncem preteklega stoletja, je veliko žensk nadaljevalo s kajenjem kokaina tudi med nosečnostjo. Rezultat je bilo veliko število umsko prizadetih otrok. Ali se je Xavier z imenom norčeval iz samega sebe, ni jasno! V filmih bivše Juge bi bil to povsem običajen humor, za Švicarja skoraj prehud. V Kaliforniji se je Xavier dobro spoznal z najboljšimi lokalnimi plezalci. Z Johnom Middendorferjem enim od gurujev težkega tehničnega plezanja v tej alpinistični meki, sta postala dobra prijatelja. Skupaj sta se odpravila v Karakorum, na goro Great Trango tower (6252 m) in tam preplezala novo 2000 metrov visoko smer z imenom Grand Voyage. Ta še vedno predstavlja eno najtežjih alpinističnih smeri na svetu. Plezanje previsnih slapov in kot steklo gladkih granitnih sten mu ni ni bilo dovolj. Bil je tudi eden od pionirjev base jumpa v Evropi.  Ni je bilo previsne stene v Švici s katerih ne bi skočil. Najraje se je »metal« prav v okolici doma nad vasjo Luterbrunnen v Bernskih Alpah. Tako je tudi proti večeru 15 aprila 1994 odšel na skorajda rutinski skok nad vasjo. Bil je to njegov zadnji skok. Odprla se nista niti glavno niti rezervno padalo.

Ob ljudeh kot je Xavier Bongard postane pojem »odvisnosti od adrenalina« nedvoumen. Le ta res obstaja. Večina ljudi tega sicer ne potrebuje ali pa dobijo »dozo« s kolesarjenjem ali planinarjenjem. A majhen del ljudi potrebuje to kot vodo in hrano, kot odvisniki potrebujejo mamilo ali alkohol. Naj bodo to strme vesine s smučmi, plezanje strmih sten, divja vožnja z avtomobili, kolesi, kajaki, motorji ali pač metanje preko previsnih sten z malim padalom na hrbtu.

Zakaj smo tako različni? Sam sem moral vedno iskati svoje meje in se s svojimi alpinističnimi dejanji potrjevati. To še vedno potrebujem. Na drugi strani pa imam starša, ki sta celo življenje delala običajne stvari, hodila v »normalno«  službo, poleti na morje, urejala vrt, gledala televizijo, moje vragolije se jima še vedno zdijo povsem nepotrebne. A hkrati, sploh oče, ki je v 87 letu, vedno dobre volje in srečen, kljub nekaj zdravstvenih problemov. Kako to? Zakaj je on lahko tako miren in ne potrebuje norih stvari in jaz postanem po dveh dneh mirovanja slabe volje in edino kar me lahko reši je akcija? Odgovor poznajo modrejše glave, jaz ne. Vem pa, da bi bilo dobro na koncu, pa karkoli že v življenju počnemo,  tako kot Edith Piaf zapeti : »Je ne regrette rien…!«, Ničesar ne obžalujem! To je pomembno!