Blue Light

Letos v začetku junija sem napisal nekaj o nočni fotografiji, ki je čez poletje še toliko bolj prijetna, saj se je lotimo v kratkih, toplih nočeh in po možnosti v kakšni dobri in vznemirljivi družbi J. Zdaj pa je že jesen in že samo ob besedi nočna fotografija človeka kar malo zmrazi. A vseeno … Držal bom obljubo iz prejšnjega zapisa, zato danes nekaj besed o t.i. blue light ali blue hour fotografiji, ki je, ko jo (in če jo!) obvladamo zares nekaj posebnega. In ker ta t.i. blue light traja le nekaj minut na dan (pa še to v relativno lepem vremenu!) se tega fotografiranja raje lotite kar solo in brez zgoraj omenjene družbe, saj obstaja velika možnost, da boste tisti pravi trenutek tudi sami (in brez hormonskih motenj :)) enostavno zamudili … Zakaj sem se odločil, da tole napišem zdaj? Zato, ker se že neustavljivo bližajo časi, ko bodo mesta praznično osvetljena in to je v celem letu najlepša priložnost za kakšno dobro blue light fotografijo!

 

Barva svetlobe se spreminja s časom dneva. Višje ko je sonce na nebu, čez manj ozračja potuje njegova svetloba in bolj intenzivne so videti barve. Ob zarji (in zori) čez ozračje ne pridejo krajše valovne dolžine svetlobe, tako da svetloba dobi tople rumeno rdeče odtenke. To je t.i. golden hour, ki mu zvečer kmalu sledi »modra svetloba« (blue light), ko sonce že zaide, ni pa še zares tema. Pozor! To ni sončni zahod, pač pa je sonce že krepko za obzorjem in njegovi žarki se odbijajo od zračnih plasti stratosfere, kot od zračnega mehurčka, ki obdaja naš planet. V naših krajih je to kakšnih 20 minut do pol ure po sončnem zahodu, seveda odvisno od vremenskih pogojev in letnega časa. Bolj ko gremo proti ekvatorju, krajši in tudi bolj neizrazit je blue light in obratno. Bolj ko se bližamo zemeljskim polom, daljši je, in nad polarnim krogom lahko teoretično traja tudi cel dan.

 

A pozor! Tiste prave blue light fotografije v tej svetlobi ne moremo narediti, če na naših posnetkih ni vsaj nekaj virov umetne svetlobe, saj le razlika med nebesno modrino in toplo svetlobo žarnic ali kakšnih drugačnih virov svetlobe pričara tisto pravo vzdušje. Če bo na naši fotografiji samo pokrajina, bomo zajeli le modre večerne odtenke in taka fotografija ne bo izžarevala nič drugega, kot pa le občutek, da smo se zmotili pri nastavitvi beline. In kdaj je blue lighta konec? Takrat, ko postane dinamični razpon prevelik. Kaj pa sploh je to? Dinamični razpon je razlika med preveč temnimi in preveč svetlimi deli fotografije in prevelik je takrat, ko niti v temnih, niti v svetlih delih ne moremo več prepoznati podrobnosti, ki naj bi jih registriralo digitalno tipalo - senzor. Treba se je zavedati, da je človeško oko bistveno bolj občutljivo na te razlike kot katerikoli fotoaparat. Ljudje smo sposobni razlikovati približno od dvajset do trideset zaslonk svetlobne razlike, najboljši digitalni fotoaparat pa okoli deset zaslonk razlike. Torej mi vidimo stvari, ki jih fotoaparat enostavno ne more zabeležiti. Nekaj si je treba zapomniti za vse večne čase: nočne fotografije (seveda tu ne govorim o fotografijah zvezd in zvezdnega neba, o čemer sem govoril v enem od prejšnjih prispevkov), pač pa fotografije kakšnega urbanega okolja, mesta ali vasi NIKOLI ne nastanejo ponoči, saj je dinamični razpon takrat premočan, pač pa vedno le v našem blue lightu. Seveda je v tej poltemi svetlobe premalo da bi lahko fotografirali »iz roke« in potreben bo stativ ali pa kakšno primerno »odlagališče« za fotoaparat, da se v času daljših osvetlitev ne bo premikal. Po možnosti si naš motiv izberemo že čez dan, saj če ga bomo začeli iskati šele zvečer, bomo kratki blue light zagotovo zamudili. Sprijaznite se tudi z dejstvom, da v enem večeru (bolj ali manj na naši zemljepisni širini) ne boste naredili več kot enega dobrega posnetka, saj vsa zadeva traja premalo časa, da bi se lahko prestavili na neko drugo (dobro !) lokacijo in vse skupaj ponovili.

 

Kaj moramo torej narediti, ko smo po sončnem zahodu na prej izbrani lokaciji? Na stativ pritrdimo fotoaparat, ga nastavimo na nastavitev A (aperture priority), nastavimo ISO na najmanj kar zmore naš fotoaparat s čimer se bo sicer podaljšal čas osvetlitve, a se za to pač ne zmenimo, saj imamo stativ, zaslonko pa nastavimo nekje v zlato sredino, da bomo imeli dovolj globinske ostrine. In začnemo … Dober nasvet je, da fotografiramo tam nekje do osvetlitvenega časa 30 sekund, potem pa je v principu ponavadi že pretemno. Po mojih izkušnjah nastanejo najboljše fotografije tam nekje okrog +-10 sekundnih osvetlitvah. Vseeno vztrajajte malo dalj, kot se vam zdi na terenu, saj so po mojih izkušnjah najboljše prav tiste fotografije, ki nastanejo zadnje preden postane dinamični razpon premočan. Tako lahko med tistimi prvimi fotografijami (ponavadi presvetlimi!) in tistimi zadnjimi s premočnim dinamičnim razponom izberemo trenutek, ko je bil naš blue light najbolj izrazit. Potem pa hitro domov na toplo ali pa čez nekaj dni tudi na kakšnega kuhanca v okrašeno mesto.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1.