Naj vsaj morje dobro diha

Pred dobrim letom dni so se nam življenja postavila na glavo. Enim več, drugim manj, a prav gotovo vsi živimo vsaj malo drugače, kot smo živeli pred marcem 2020. Nekaterim je pandemija prinesla znaten dobiček, za mnoge druge je pomenila finančni polom. O tem obdobju, v katerem smo se znašli tako zelo nepričakovano, se bo govorilo v knjigah zgodovine. Za vse nas je to bil velik šok in psihološke posledice bodo z nami še zelo dolgo. Morda pa se lahko vseeno vprašamo, kaj je pandemija prinesla dobrega.

 

Po enem letu smo že vsi naveličani mask in zaprtih lokalov, a vendar se mi vse bolj pogosto dogaja, da mi kdo reče: »Veš, ta policijska ura... saj sploh ni tako slabo, da gremo ob desetih vsi spat.« ali pa »Neverjetno, koliko denarja sem prihranila v tem letu, saj sploh nimam kje zapravljat.« ali »Zaradi Covida imam manj dela, a ugotovila sem, da je to pravzaprav nekaj dobrega. Imam vsaj več časa zase.«, pa še »V tem letu sem odkrila na desetine lepih kotičkov v svoji občini, ne morem verjeti, da sem potovala po vsem svetu in nisem vedela, kaj imam doma.«

 

Tista, ki ji je pandemija nedvomno dobro dela, je seveda narava. Živali so se spet polastile območij, kjer jih dolgo nismo videli. Medtem ko je na tisoče ljudi umiralo zaradi pomanjkanja kisika, je morje končno lahko spet zadihalo. Ribiči mi potrjujejo, da je rib več kot v prejšnjih letih, jaz pa opažam, da je sedaj v Tržaškem zalivu veliko lažje srečati delfina, želvo ali skata. Morda je prav narava najbolj potrebovala to, da se svet za trenutek ustavi. Tu mislim predvsem na masovni turizem. Vsi smo vsevprek potovali, stalno smo bili na poti. Sedaj pa tičimo doma in če si damo roko na srce, ugotovimo, da s tem sploh ni nič narobe. Fotografije praznih letališč so resda turobne, a mene nekako pomirjajo.

 

Moja prva asociacija na pojem masovni turizem je nedvomno Veliki koralni greben. Včasih se spomnim nanj in se sprašujem, kako mu gre.

 

Avstralski Veliki koralni greben je barvit kaleidoskop z na stotine različnih koralov in na tisoče različnih vrst morskih živali. Na svetu ni bolj raznolikega ekosistema. To je največja skupina koralov na svetu, ki združuje več kot 2900 posameznih grebenov in okrog 900 otokov. Dolg je preko 2000 km in njegova površina meri 349.000 m2 - večji je kot Italija. Na tem območju živi okrog 400 različnih tipov mehkih in trdih koralov, 4000 vrst mehkužcev, na tisoče spužv, rakov in iglokožcev. Med njimi plava okrog 1500 vrst rib vseh barv, oblik in velikosti.

 

 

 

Ko sem ga leta 2009 obiskala, je bil še zdrav in bogat. Pravijo, da smo ga v desetih letih uspeli uničiti. Glavni krivec je toplejše morje, a tudi trume turistov, ki so se dnevno kopale v tistem morju, niso pomagale. Neverjetno lep koralni greben že leta in leta trpi pod težo tisočih ljudi dnevno, ki se namažejo s sončno kremo in takoj zatem skočijo v morje, ki nerodno brcajo s plavutkami in lomijo korale ter s svojimi štetimi urami dopusta zahtevajo od ponudnikov, da je prevoz do grebena vse hitrejši. Nekaj mesecev sem tudi sama delala v tistem grozljivem kolesju, ki se prepogosto prodaja za zelenega. Eko-izlet z ogromnim katamaranom, ki porabi na stotine litrov goriva na uro, je milo rečeno farsa.

 

Ko sem v zadnjih letih brala o tem, kako so Velikemu koralnemu grebenu šteti dnevi, me je bolelo srce, sedaj pa me pomirja dejstvo, da je to čudo sveta lahko vsaj malo zadihalo. Podobno mi poročajo prijatelji, ki delajo na Rdečem morju. Masovni turizem je v prejšnjem desetletju uničil podvodni svet pred mestom Sharm-el-Sheik, sedaj pa se stanje bistveno izboljšuje.

 

Vsi vemo, da bi Zemlja živela veliko boljše, če nas ne bi bilo. Nekateri celo navijajo za to, da bi človeštvo izumrlo in da bi planet prepustili živalim. Osebno verjamem, da obstajajo srednje poti. Medtem ko številni strokovnjaki trdijo, da je že prepozno, nam je narava dokazala, kako hitro si opomore, če ji le dovolimo zadihati. Vprašanje pa je seveda, ali ji bomo dovolili, da diha, tudi ko bo vsega konec.