Pod gradom

Nikoli ne vem, kdaj točno ga lahko pričakujem, in to mi je pravzaprav všeč. V poltemi se počasi odpravim proti obzorju in se pustim presenetiti. Ko pride, ga ne vidim, ker mu kažem hrbet, a ko me končno ulovi, ga takoj začutim. Rahlo me segreje po ramenih in jaz se mu nasmehnem. Prvi sončni žarek. Takrat za trenutek neham veslati, zaprem oči in prisluhnem rojstvu novega dne. Kako lep je svit na morju ... Na oceanu, v Polineziji, v Mehiki, a tudi doma, v Sesljanu. Moj domač zaliv je poleti rahlo preveč priljubljen in obljuden za moj okus. Posebno ob vikendih se na morju tre čolnov, jadrnic, vodnih skuterjev, kajakov, supov in plavalcev, a ob šestih zjutraj je zaliv samo naš. Od ribičev, ki se odpravljajo po mreže, in moj. Pomahamo si in gremo vsak svojo pot. Dan se prebuja, jutranja burjica se počasi umirja, a tišina ostaja. Tak mir je, da me celo zvok vesla v vodi na trenutke zmoti. Takrat neham veslati in se pustim nositi od vetra. Ko zaplujem iz zaliva, se končno obrnem in nekaj trenutkov občudujem zarjo in žarečo kroglo, ki se dviga izza hriba.

 

 

Potem zavijem pod visoke Devinske stene in se spet znajdem v temi. Sonca pod njimi še vsaj uro ali dve ne bo. Nekje visoko nad mano, pod Rilkejevo pešpotjo, poje ptičji zbor, okrog sebe pa slišim samo pljuske kormoranov, ki tunkajo glave in iščejo zajtrk. Ko gre mimo ribiški čoln, pripotuje nekaj valov, ki butnejo ob strme apnenčaste stene, a morje se takoj spet umiri in utihne. Ušesa, ki so bila dolga leta navajena na tišino oceana in jo včasih pogrešajo, so mi hvaležna, da sem se v temi spravila iz postelje. Supanje ob zori včasih imenujem »moja jutranja meditacija«, ker je to res trenutek, ko se mi nikamor ne mudi, ko globoko zadiham in pozabim na vse.

 

Tudi ritem veslanja me umirja, adagio ma non troppo.

 

 

Devinski grad pred mano je vse bližji, sonce ga je medtem že obsijalo. Majhna, skrita plaža pod njim je takrat prazna, res se počutim kot princeska v svojem kraljestvu. Redkokdaj skočim v morje, raje sedim na plaži in ga gledam, kako se prebuja.

 

Ne razmišljam o tem, kaj me danes čaka, niti ne, kako sem zadovoljna z včerajšnjim dnem. Samo gledam morje, kot so me naučili Polinezijci.

 

 

Sicer na tisti konec naše obale ne grem samo ob zori. Včasih tja priplujemo sredi dneva, če nas ulovi popolno brezvetrje. Vržemo sidro, skočimo v vodo in zaplavamo pod skalami do starega gradu. Včasih tja pridem s skupino suparjev in z barvanimi deskami napolnimo plažo. Enkrat sem pod grad pripeljala celo princa, ki je znal z mano deliti tišino ob zori. A še najbolj pogosto tja priveslam s prijateljico, ki tako kot jaz rabi oddih po napornem dnevu ali pred njim. Ko so nam  maja končno spet dovolili na morje, sva takoj stopili na deski in odveslali pod grad. Tistega dne naju je prišel od blizu pozdravit celo delfin, ki ga sicer bolj redko vidim. Želv je kar nekaj, nič več se ne začudim, če katera zaplava mimo. Največ pa je meduz, tistih ogromnih, polmetrskih. Tudi njih dolgo gledam. Res so lepe.

 

Ko je tudi plaža že obsijana s soncem, se počasi odpravim nazaj in ko priveslam do lesenega pomola, nisem nič več sama. Sesljan se prebuja, parkirišče se polni, kioski že strežejo kavo in otroci že pripravljajo male jadrnice. Nov dan se začenja in meni se vsakič zdi, da sem ga začela na najlepši možni način.