Drežniški pust

Prejšnjo soboto sem opravil življenjski nakup … Kupil sem srečo, ljubezen, veliko veselja in tudi zdravja; vse v enem paketu namreč! In koliko me je to stalo? Če bi vprašali Sir Oliverja iz Alan Forda je odgovor na dlani: »Sitnica!« Obenem pa nimam skrbi, če kaj ne bi šlo po planu, saj sem za svoj nakup dobil tudi poštempljan blagajniški prejemek in se bom lahko pritožil, ter mogoče celo uveljavljal kakšno garancijo. In vse to za borih 5 evrov …. Ni slabo, kajne? A vsem bralcem tega zapisa, ki bi si čim prej želeli zgrabiti to enkratno priložnost z žalostjo sporočam, da bo na prihodnjo možnost za ta nakup treba počakati natanko eno leto. Treba pa bo tudi na zelo poseben dan priti v slikovito vasico Drežnica, ki se visoko nad reko Sočo, skriva pod mogočnim in zasneženim vrhom Krna. Na pustno soboto namreč …

Slika
Vas Drežnica leži na nadmorski višini 541m visoko nad Sočo in pod vrhovi Krna.

 

V Drežnici pustovanje ni šala, pač pa dogodek na katerega se domačini pripravljajo celo leto in to že zelo, zelo veliko let. Ta običaj skoraj nespremenjen sega že dolga desetletja, (če ne več …) nazaj v preteklost. In prav vsi v vasi se trudijo, da bo tako tudi ostalo. Na tem pustovanju sem bil že večkrat in vem kako pomemben je za vaško skupnost, a kljub temu sem se bal, da se je zadnji dve pandemični leti vseeno kaj spremenilo. Pustna povorka je bila letos iz covidnih razlogov sicer uradno odpovedana, a meni se je zdelo, da taka malenkost kot je svetovna pandemija pač ne more vplivati na veliko pomembnejši dogodek - drežniško pustovanje namreč. Med vožnjo iz Kranja, po vijugastih in od zime razritih cesticah čez Škofjeloško hribovje me je sicer malo skrbelo, da bo vse to vrtenje volana in skakanje preko udarnih jam na cesti mogoče zamanj, a bojazen je bila povsem odveč. Korona gor ali dol, drežniškega pustovanja si domačini pač ne pustijo vzeti in dogodek se na srečo ni niti za pikico razlikoval od tistih iz predkoronskih časov. In kaj se tam pravzaprav dogaja?

Slika

 

Že zgodaj zjutraj se »fantovščina« (kot sami sebe kličejo domači in obvezno neporočeni ter polnoletni fantje!) svečano odpravi od hiše do hiše. V točno določenem ritualu, ki ga poznajo in spoštujejo prav vsi prebivalci Drežnice se z vsem zahtevanim pompom skupina »Ta lepih« odpravi od hiše do hiše in prosi za vstop. Vedno se vse začne in tudi konča pri isti hiši. Na čelu sprevoda je »Tisti ki vozi«, spremlja ga »Godec« s harmoniko, za njima pa hodijo dva ali trije pari »Ta lepih« in »Ta stara dva«. Ko jih gospodar spusti v hišo v dnevni sobi zaplešejo, popijejo kašen štamperle, še raje dva, bolj proti večeru pa tudi tri, pojejo krof ali košček domače salame in se odpravijo naprej do naslednje hiše. In tako do čisto vseh 60 in več hiš v Drežnici. Če se kje slučajno ne bi ustavili, ali pa jim ne bi odprli vrat, bi bila to zelo, zelo huda zamera. Med tem pa ostali liki kot so »Zdravnik«, »Rezjan«, »Vsaka dobi«, »Poštar«, »Ta debeli«, »Cgajnar«, »Petelinar« in »Policaj« bluzijo po vasi in zganjajo norčije primerne njihovemu pustnemu karakterju.

Slika
Pustni sprevod »Ta lepih« se ustavi prav v vsaki hiši v vasi Drežnica in s tem v hišo prinaša veselje, zdravje in srečo. 

Slika

 

Slika

 

Slika
Foto: Katja Bidovec

Slika

 

Slika
Pustni sprevod v Drežnici.

 

Slika

 

A najpomembnejši lik, ki je tudi tradicionalno najstarejši je »Ta grd«. Vsako obrazno masko (domačini ji rečejo obličje) zanj, mora v največji tajnosti sam (!) izrezljati vsak fant, ki ga po strogem in nadvse skrivnostnem iniciacijskem obredu v bratovščino sprejmejo na zadnjo soboto starega leta. Nihče, razen samih fantov v fantovščini, ne ve (in tudi ne sme vedeti) kako ta obred poteka, se pa šušlja, da se (poleg ostalih norosti!) količine popitega alkohola merijo v rekordnih številkah. Preko celega leta pa so člani fantovščine zadolženi za običaj, ga imenujejo tudi pranje. Če otroci in mladostniki po osmi uri zvečer hodijo v gostilne ali se potikajo po vasi, jih člani fantovščine oblijejo z vedrom mrzle vode, saj naj otroci ne bi ponočevali. Na pustno soboto pa se rogati, strašljivi in s pepelom namazani »Ta grdi« ves ljubi dan podijo po cestah, lovijo otroke in jih tolčejo z vrečicami v katerih je pepel, kar seveda bogato zasvinja pražnje oblečeno mladino in tudi kakšnega nedolžnega radovedneža, ki stoji ob cesti.

Slika
Vsak fant mora sam izrezljati pustno masko, ki ji domačini rečejo obličje.

 

Slika

 

Slika

 

Slika
»Ta Grdi« lovijo otroke in jih posipajo s pepelom. Foto: Katja Bidovec

 

Slika
Foto: Katja Bidovec

 

Slika
Foto: Katja Bidovec

 

Od aprila 2014 je Drežniški pust razglašen za živo mojstrovino državnega pomena, a kljub temu fantovščina ni ne klub, ne društvo in uradno sploh ne obstajajo in kljub velikim možnostim za kakšna državna sponzorstva se tega otepajo, ker se dobro zavedajo, da ko se v take zadeve vmeša denar in institucijske težnje se vse skupaj lahko hitro sfiži. 

Slika
Znamka pošte Slovenije izdana leta 2000 v čast pustu v Drežnici.

 

Na pustni torek, se pravi danes zvečer se ob mraku vsi udeleženci pustovanja zberejo na vaškem trgu, kjer Pustu sodijo za vse težave, neprijetnosti in nezgode za katere naj bi bil preko minulega leta odgovoren izključno samo on. Razsodba je vedno enaka – smrtna kazen namreč! Po obešanju, ustrelitvi ali zastrupitvi ga na njegovi zadnji poti v sprevodu spremljajo do gostilne, kjer do polnoči leži na parah, domačini pa ga pridno hodijo kropit in to ne samo z blagoslovljeno vodo, pač pa tudi s čim še veliko močnejšim. Nekaj minut pred polnočjo pa Pusta svečano nesejo na klanček nad vasjo in ga zažgejo. Ko zvon v vaški cerkvi odbije polnoč je Drežniški pust nepreklicno končan in v vasi mora zavladati brezpogojna tišina. Do naslednjega leta seveda, ko boste lahko tudi vi pri »Petelinarju« kupili ljubezen, veliko veselja in zdravje, tako kot sem letos vse to (za samo 5 evrov!) nabavil jaz.

Slika
Kupovanje sreče, ljubezni, veselja in zdravja … Foto: Katja Bidovec

 

Slika
Sodba in usmrtitev Pusta na pustni torek.

 

Slika

 

Slika

 

Slika
Arhivska fotografija, ki je nastala okoli 1970 priča, da pustne maske v Drežnici vsaj približno ostajajo enake.

 

Opomba: Nekaj fotografij je iz prejšnjih pustovanj, saj se bo letošnje sojenje Pustu začelo šele nocoj.

 

Arne Hodalič
Arne Hodalič

Slogan mojega življenja je »You can sleep when you’re dead« in tega se držim vsak dan bolj! S podjetjem Our Space sodelujem že vrsto let in skupaj smo pripravili celo vrsto uspešnih dogodkov, predavanj ter team buildingov. Najlepše pa je takrat, ko me Jure (direktor Our Spacea) z družino obišče na morju in skupaj na žaru obrnemo kakšno ribo. Takrat je življenje še lepše.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: