Brez zrcala v Sirijo...

Janezek se ne spreobrne, dokler se v jamo ne zvrne …

 

Vsak premik se mora najprej zgoditi v glavi! Vse kar sledi kasneje so le formalno-tehnične podrobnosti … In tako sem se pred slabim mesecem (prvič v moji karieri!) odločil, da na resen foto assignment odidem brez mojega zanesljivega DSLR-ja, samo z dvema brezzrcalcema in brez svetlobno močnih objektivov iz profi serije f:2,8. Torej; na pot v Sirijo in Irak sem vzel dva aparata; Z7II in Z5 ter objektive 14-30mm f:4, 24-70mm f:4 in 24-120mm f:4 (s FTZ adapterjem) ter nekaj rezervnih baterij, saj so Z-ji kar precej elektro-požrešni pa še od vojne razdejana Sirija slovi po izpadih električnega toka brez katerega ti polnilec za baterije ne koristi kaj dosti. Že ko sem vso to opremo zložil v fototorbo sem takoj imel čuden občutek, da sem nekaj pozabil, a samo zato, ker je bila torba skoraj tako lahka, kot če bi bila prazna. A pozabil nisem nič!

 

Prvič sem šel na pot s tako kompaktno ter lahko opremo in to nikakor ne na račun kakovosti, saj mi je kristalno jasno, da so fotografije posnete z Z7II boljše od tistih z D850. Serija Z ima namreč boljšo stabilizacijo na tipalu (senzorju) in natančnejše ostrenje brez front&backfokusa, ki nastane samo zaradi ogledalca pri DSLR-jih, pa še algoritmi za tipalo so sodobnejši, kljub temu, da sta tipali pri D850m in Z7II skoraj identični. Prvič sem tudi fotografiral z Z5 in lahko rečem, da je končni dokument (fotografija pač …) sicer malce slabša od Z7II, a zagotovo ne za toliko, za kolikor je petka cenejša. Skratka Z5 je odlična odločitev za malo bolj »budget« uporabnike. Edino, kar me je zmotilo je bila uporaba starejšega objektiva 24-120mm f:4 saj se kakovost ne more primerjati z Z objektivi. Večji bajonet (in posledično več svetlobe) ter nove tehnologije pri Zejkah pač naredijo svoje. Pa še zaradi F objektiva sem moral na aparat med potjo naložiti nov firmware, posebej za FTZ adapter. In to bi lahko v Siriji (ali pa tudi kje drugje v tretjem svetu) trajalo skoraj tako dolgo, kot če bi podatke za firmware na ramah nosili rimski legionarji, ki so pod poveljstvom Pompeja Velikega peš iz Italije odšli v Sirijo in jo leta 64 pr.n.št. tudi priključili velikemu rimskemu imperiju. Zato svetujem, da si (za razliko od mene) to pripravite že doma….

 

Tokrat je na letališčih in državnih mejah odpadlo tudi vsakokratno preverjanje vseh aparatov in objektivov, saj se je v večini primerov pri varnostnem pregledu prtljage običajnemu policaju za ekranom skenerja ponavadi utrgalo, ko je zagledal količino in težo moje običajne DSLR opreme. Da ne govorim o neopaznosti in tišini fotografiranja v bolj kočljivih situacijah. A o tem sem itak že večkrat pisal in se ne bi rad ponavljal. In zdaj se bo marsikdo (upravičeno) vprašal zakaj sem čakal tako dolgo in tega nisem delal že prej. Zato, ker se pač kot pijanec plota držim lepega slovenskega pregovora »Starega psa ne moreš naučiti novih trikov.« In kot staremu psu z analognim načinom razmišljanja se mi je zelo težko navaditi, da dostopam do večine nastavitev le preko menija, obenem pa se ves čas bojim, da se mi bo sfuzljalo ob pritiskanju na menijski zaslonček in bom od jeze aparat enostavno zabrisal v steno. No, pa še nekaj na to temo!

 

Po malo daljši in intenzivnejši uporabi Z sistema (in to brez možnosti pobega v varno zavetje DSLR-ja) pa me tudi bistveno manj moti velika brezrcalična »napaka« – namreč pogled skozi elektronsko iskalo. Navadil sem se, da skozi iskalo kadriram le približno, kakovost svetlobe, sence, dinamični razpon in še kaj pa raje gledam čez fotoaparat in ne skozi iskalo. Pa kar gre … :) Več kot očitno sem se torej tudi sam, prav tako kot Janezek iz naslova tega prispevka, spreobrnil (da se enkrat pač ne bi zvrnil v jamo :)).

 

No, ampak najbrž ste se ob branju vseh teh foto-tehničnih podrobnosti zagotovo že vprašali: Ja kaj za vraga pa je Arne s temi brezzrcalci sploh počel v Siriji?« Verjetno to še posebej zanima tiste, ki se zavedajo, da je danes za navadnega popotnika povsem nemogoče priti v to, od vojne razdejano, državo. Če pa bi ti že uspelo prečkati mejo, pa so na cestah na vsakih nekaj kilometrov vojaške kontrolne točke, kjer bi te takoj zaustavili in pridržali. Torej; pridružil sem se skupini operativcev slovenske neprofitne organizacije ITF (Ustanove za krepitev človekove varnosti), ki se ukvarja predvsem z zbiranjem sredstev in vodenjem projektov razminiranja ter s pomočjo žrtvam min.

 

Z njimi sodelujem že skoraj dvajset let in skupaj smo obredli že kar nekaj sveta, največ po Balkanu, malo pa tudi po Albaniji, Libanonu, Gruziji, Armeniji, Azerbajdžanu, Kongu in še kje. Že od samega začetka našega sodelovanja so stvari jasne. Vse fotografije, ki jih potrebujejo za svoje kampanje, publikacije, razstave ali brošure so moje darilo, skratka, to je delo, ki ga že skoraj dve desetletji (z največjim veseljem!) opravljam zastonj in brez honorarjev. In tokrat je bila na vrsti Sirija, ki je trenutno največji ITF-ov projekt v zadnjem času. Ker čez iraško - sirsko mejo lahko pridejo le redke izjeme, na primer  organizacije s potrjenimi humanitarnimi projekti v Siriji, smo po težaškem administrativno-birokratskem delu le odšli…

 

 

Deminiranje v Siriji je specifično in poteka drugače kot na primer na Balkanu. Tam je (bilo) manjše število minskih polj, ki pa so bila zelo na gosto posejana z minami, ker so bila strateško postavljena za obrambo ali preprečevanje gibanja. V Siriji pa so ogromne površine z zelo malo minami in s kar precej velikim številom neeksplodiranih eksplozivnih sredstev: granat, minometnih granat, veliko raket, protitankovskih nabojev, ki se jih čisti na drugačen način. Te nevarne ostanke vojaških spopadov pogosto najdejo otroci in jim eksplodirajo v rokah, zato ITF tudi ogromno vlaga v izobraževanje. V osnovnih šolah imajo posebne ekipe, ki kažejo fotografije vseh teh sredstev, da jih otroci vidijo in se naučijo, kako ravnati, če jih najdejo, predvsem pa, da se jih ne dotikajo.

 

Torej je v Siriji večja nevarnost, da bi ljudje nekaj slučajno našli ali preorali, kot pa zares stopili na protipehotno mino. Izjemno velike površine zemlje z relativno redkimi minami seveda otežujejo delo. Min in neeksplodirnih naprav pa je čisto dovolj za psihološko ustrahovanje prebivalstva, saj če vsake toliko časa raznese kakšnega kmeta s plugom jih je popolnoma dovolj, da nihče ne orje. In zato kmetje v tem kurdskem delu države niso zaminirane zemlje orali in sejali že zadnja 4 leta. Zdaj pa se po zaslugi ITF-a počasi odpirajo zelo velika območja obdelovalne zemlje in vsi upajo, da se bo življenje lahko kmalu začelo vračati v stare (predvojne) tire.

 

Za tako (zelo dinamično!)  fotografsko delo je torej nujna čim lažja in priročnejša fotooprema, zato bom za konec še enkrat povzel tehnično sporočilo današnjega besedila; prav nobenega dvoma ni več, da je prihodnost profesionalne fotografije v uporabi brezzrcalcev. Trdno verjamem, da je bil D6 zadnji »veliki« zastavonoša Nikonovih inženirjev in od zdaj naprej bo vse drugače. To kažejo tudi tehnične lastnosti novega Z9, ki je namenjen skoraj izključno poklicnim fotografov. Pravzaprav komaj čakam, da ga preizkusim tudi sam …