Življenje v barvah

Moja popotniška kariera se je začela pred dvajsetimi leti v Grčiji. Prvo potovanje, tako kot prvo ljubezen, težko pozabimo. Še posebej dobro se spominjam, kako sem se nekje na Naxosu začudeno zagledala v starejšega moškega, ki je na svojem razpadajočem mopedu pridrvel skozi naselje, glasno pozdravljal tega in onega, se s kom mimogrede skregal, razburjeno mahal, se nekajkrat zarežal in vmes še preklinjal kozo, ki mu je sekala pot. Bosi in brezzobi neznanec je s sabo prinesel življenje v svoji najlepši obliki. Oblak prahu, ki ga je dvignil njegov moped, se je kmalu polegel, njegova energija pa je lebdela v zraku še dolgo.

 

Tisti prizor mi je ostal v spominu, ker je bil zame tako zelo nenavaden. Pri nas se starejši občani vendar ne derejo z mopedov! Priznam, da so se mi ob povratku s sončnega Peloponeza moji obzirni, zadržani someščani zdeli res žalostno sivi, za kar delno krivim tudi meglo, ki je tistega dne ovijala Trst. Takrat sem se začela spraševati, koliko na naš značaj vpliva okolje, v katerem živimo. Po desetletju intenzivnega potovanja in opazovanja ljudi si upam trditi, da precej.

 

Razmišljam na primer o tem, kako na ljudi vplivajo intenzivne barve Francoske Polinezije. To so barve, ki se jih ne navadiš. Meni so tudi po več letih jemale sapo vsakič, ko sem pogledala okrog sebe. Morje je tam tako sinje, da me je samo pogled nanj vedno napolnil z energijo, palmovi listi pa tako kričeče zeleni, da jim moram včasih v Photoshopu odvzeti malo intenzivnosti, da izgledajo manj umetni.

 

 

 

Tudi ljudje so posledično izjemno živopisni. Tako kot je burja naredila nas Kraševce energične, nepredvidljive in često neobzirne, tako so barve tropske pokrajine v Polineziji oblikovale pisane ljudi. Na otokih okrog Tahitija sem srečevala pokončne in vesele ljudi, ki živijo skromno, a intenzivno. Karkoli počnejo, počnejo s strastjo, pa naj bo to ribarjenje, brenkanje na ukulele, ples, petje ali veslanje. Tudi pri hranjenju se ne zadržujejo, zato pa spadajo med najdebelejše narode na svetu.  Med njimi seveda najdemo celo mavrico značajev, eni so sončno rumeni, drugi rdeči sangviniki, spet tretji vijolično dramatični. Le nevtralno sivih ni.

 

 

Intenzivne barve se iz narave in značajev ljudi prelivajo tudi na oblačila. Najbolj priljubljen kos garderobe je seveda njihov tradicionalni pareo, pisan kos blaga, ki lahko po potrebi postane večerna obleka, prt, rjuha, brisača, krilo, ruta, zavesa ali cula. Tudi v tem primeru se Polinezijci vselej poslužujejo kričečih barv.

 

 

 

 

 

 

Zdi se mi, da subtilnih, nevtralnih barv sploh ne jemljejo v poštev, kot da se jih ne tičejo. Na Tahitiju bomo zato zaman iskali siv pareo ali Polinezijca, ki ne živi življenja na polno. Hvaležna sem tem ljudem, ki so me naučili, da je življenje tu zato, da ga živimo v kričečih barvah.

 

 

Jasna Tuta
Jasna Tuta

Rodila sem se v Sesljanu pri Trstu. Pri morju. Ko sem bila še v otroškem vozičku, sem se z mamo sprehajala po Sesljanskem zalivu in z velikimi očmi požirala valove, ki jih je burja metala ob skale. Ko me je razganjala puberteta, sem našla zatočišče v tamkajšnjem jadralnem klubu. Tečaj jadranja na deski je bil idealen izgovor za druženje s postavnimi mladeniči. Kasneje se je oglasil materinski čut, takrat sem prevzela tečaje jadranja za otroke, pozimi pa sem zahajala v osnovno šolo. Po desetih letih vnetega pedagoškega dela je materinski čut popolnoma zamrl, oglasila pa se je želja po potovanju…

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: