Trenutek za hvaležnost

Nikoli nisem imela rada uvoženih praznikov. Zame je lepota potovanj prav v tem, da po svetu odkrivam okuse, vonje in tradicije, ki jih pri nas ni. Če bi po vsem svetu počeli iste stvari, jedli isto hrano in oboževali iste bogove, bi potovanja izgubila večji del svojega čara. V skladu s tem prepričanjem se z vso dušo predajam našim tradicijam, na primer pustu, Hallowen in podobne uvožene praznične dni pa najraje ignoriram.

 

Drugače je seveda, ko sem po svetu. Ko sem živela v Mehiki, sem prvi teden novembra vedno posvetila praznovanju dneva mrtvih, t.i. Dia de los Muertos. Obiskovala sem številne razstave in predstave, si ogledala vse sprevode in si prebrala vse, kar sem našla na to temo. Vsako leto na novo sem občudovala grozljive in istočasno prekrasne katrine, se najedala lobanj iz sladkorja in tradicionalnega kruha Pan de Muerto.  

 

V Francoski Polineziji je praznični mesec julij, ko je na vrsti Heiva. Takrat ne obstaja nič drugega kot veseljačenje in tudi tam sem praznovala, plesala in se prenajedala po svojih najboljših močeh.

 

Na morju gre s praznovanji malo drugače. Na krovu vsake jadrnice namreč veljajo pravila njene zastave in tako se zgodi, da se v istem zalivu zvrsti cela vrsta najrazličnejših praznovanj. Četudi določenega prazničnega dne nekateri nimamo za svojega, se praznovanju običajno priključimo vsi - iz solidarnosti in želje po družabnosti.

 

Konec novembra sem imela na krovu dva ameriška gosta. Bolj se je približeval zahvalni dan, bolj sta se mi zdela nostalgična. Opisovala sta mi druženja in običaje, ki jih bosta letos zamudila, ker sta v Polineziji. »Tudi mi bomo praznovali!« sem na hitro sklenila, skočila v čoln in obiskala vseh dvanajst jadrnic v sidrišču. Vsakemu sem razložila, da naslednjega dne praznujemo zahvalni dan (nihče tega ni vedel) in da bomo imeli skupno večerjo na plaži. Tako smo s skupnimi močmi 25. novembra res priredili tako pojedino, ki si zasluži naziv slavnostna.

 

 

Pozno popoldne so se na plaži Hirifa začeli nabirati čolni. Vsaka posadka je s sabo imela veliko torbo, v kateri se je skrival njihov kulinarični doprinos večerji.

 

Pograbili smo listje, zakurili smo ogenj, si iz palmovih listov spletli krožnike in uživali v barvah zahajajočega sonca. Ko so bile ribe pečene in nas je že ovila tema, smo se vsi zbrali okrog velike, bogato obložene mize.

 

 

 

»Preden začnemo, mora vsak povedati, za kaj je letos hvaležen.«

 

Trenutek za hvaležnost je tradicija, na katero so američani navajeni, marsikdo izmed nas pa je to počel prvič. Nekateri so hvaležne besede povedali po francosko, drugi po italijansko, tretji po angleško; nekateri so rekli le par besed, drugi so bili zelo zgovorni. Vendar čisto vsi prisotni smo se morali za nekaj trenutkov zamisliti in najti nekaj lepega v svojem življenju. Jaz sem se kar težko odločila, toliko lepega se mi dogaja v zadnjih časih. Hvaležna sem za lepoto krajev, kjer živim, in za čudovite ljudi, ki jih imam ob sebi. Hvaležna sem, da sem si upala stopiti na samostojno podjetniško pot in da imam pri tem podporo številnih ljudi. Nenazadnje sem zelo hvaležna za dragoceno priložnost potovanja na drugi konec sveta, kjer me Polinezijci spet in spet ganejo s svojo gostoljubnostjo in srčnostjo.

 

Pa vi, za kaj bi se vi zahvalili, če bi bili tistega večera z nami?