Viva Mexico!

Ko iščem ideje za Čebelnjak, navadno pričnem z brskanjem po fotografijah. Iščem eno, ki bi me navdihnila ali priklicala spomin, o katerem se je vredno razpisati.

 

Danes me je klikanje odneslo v Mehiko, točneje na množično praznično parado. Mehičani znajo delati marsikaj, a veseljačenje jim gre od vsega še najboljše od rok. Vsaka priložnost je dobra za fiesto, za slavnosti sprevod, glasbo, ples in smeh. Tako kot v Braziliji imajo tudi oni najprej radi pust, ki traja en cel teden. A maškare in defileji pridejo na vrsto tudi za dan mrtvih. Mehičani se celo ob tem dnevu žalosti radi nasmejejo!

 

Dan mrtvih

 

Dan mrtvih

 

Dan mrtvih

 

Kot se za revolucionarni narod spodobi, je v Mehiki več državnih praznikov: 5. februar je dan ustave, 5. maj dan osamosvojitve, 16. september dan samostojnosti in  19. november dan revolucije. To so dnevi, ko barve in glasba preplavijo ulice vseh večjih mehiških mest.

 

Revolucija

 

Revolucija

 

En tak barvan sprevod sem gledala pred nekaj leti v La Pazu. Učenci in dijaki so bili oblečeni v barve državne zastave in z učiteljicami na čelu izvajali bolj ali manj izpiljene koreografije. Za njimi so v svojih najboljših uniformah korakali vojaki, mornarji in gasilci. Seveda niso mogle manjkati mažoretke, ki so metale palice v zrak, in plesalke, ki so visoko vrtele barvana krila.

 

Krila

 

Sprevoda kar ni hotelo biti konec. Karateisti in boksarji so nakazovali udarce, skavti so nosili nahrbtnike, odbojkarske in nogometne ekipe so si podajale žoge, atleti so skakali čez orodja, konji so nosili ženske v širokih krilih, godbe so pihale in reševalni psi so lajali. Upam si trditi, da je bilo več udeležencev kot gledalcev. Vsepovsod so seveda plapolale mehiške zastave. Nekaj (a ne veliko) manj je bilo pušk. Zanimivo, da jih nisem opazila pri moških, saj so večinoma počivale na ženskih ramenih. Ženske vseh starosti so namreč predstavljale t. i. Adelito, arhetip ženske revolucionarke, ki ni samo skrbela za kuhinjo in nego vojakov, temveč se tudi borila v prvi osebi. Ob pogledu na mlade dame, ki so v rokah nosile puške, večje kot one, sem se (kot bi se vsaka diplomirana učiteljica) vprašala, ali je to prav ali narobe.

 

Adelita

 

Otroci

 

Adelita

 

Verjetno se vsi strinjamo, da otroci načeloma ne bi smeli imeti orožja v rokah, a istočasno moram priznati, da ekstremni patriotizem lažje razumem pri narodih, ki so se morali boriti za svojo svobodo. Prav gotovo bi me prevzeli drugačni občutki, če bi sprevodu oboroženih otrok sledila v Nemčiji ...

Zdi se mi, da nisem edina, ki tako čuti, saj sem med množico videla kar nekaj mimoidočih ameriških turistov, ki so se nalezli evforije, se izgubili v barvani množici in iz vsega srca klicali:

 

»Viva Mexico!«

 

 

Jasna Tuta
Jasna Tuta

Rodila sem se v Sesljanu pri Trstu. Pri morju. Ko sem bila še v otroškem vozičku, sem se z mamo sprehajala po Sesljanskem zalivu in z velikimi očmi požirala valove, ki jih je burja metala ob skale. Ko me je razganjala puberteta, sem našla zatočišče v tamkajšnjem jadralnem klubu. Tečaj jadranja na deski je bil idealen izgovor za druženje s postavnimi mladeniči. Kasneje se je oglasil materinski čut, takrat sem prevzela tečaje jadranja za otroke, pozimi pa sem zahajala v osnovno šolo. Po desetih letih vnetega pedagoškega dela je materinski čut popolnoma zamrl, oglasila pa se je želja po potovanju…

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: