Raroia in zgodba Kontikija

So zgodbe, brez katerih bi zgodovina morja ne bila to, kar je. Ena izmed teh je prav gotovo zgodba splava Kon-Tiki. Duša tega slavnega podviga je bil Thor Heyerdahl, norveški antropolog, ki se je zelo zanimal za Polinezijo. Pogosto je potoval na ta konec sveta in nekaj let tudi živel na markeškem otoku Fatu Hiva. V eni izmed svojih knjig opisuje, kako je cele dneve presedel na vzhodni obali in gledal valove, ki so butali v skale. Gledal je vse mogoče naplavine, ki so prihajale s tokom. Opazoval je pasatne vetrove, ki so pihali vsak dan, vsak teden in vsak mesec iz iste smeri. Z vzhoda. Poslušal je starce, ki so govorili o bogu Tikiju, ki je prišel po morju od tam, kjer vzhaja sonce. Bolj kot je gledal proti obzorju, bolj se je spraševal, ali so se vsi dotedanji antropologi mogoče motili. Teorija, ki je veljala takrat in velja še danes, namreč pravi, da so Polinezijo naselila ljudstva iz Azije. Torej naj bi prišli z zahoda. Thoru to ni šlo v račun.

»Če veter, tok in valovi prihajajo z vzhoda, potem so tudi ljudje prišli od tam,« je bil vse bolj prepričan. To je s časom postal njegov življenjski cilj: svetu je želel dokazati, da so Polinezijo naselila ljudstva iz Južne Amerike. Poiskal je pet sonarodnjakov, ki so verjeli v njegovo teorijo, skupaj so se odpravili v Peru in se tam začeli pripravljati na prečkanje Tihega oceana. Sklenili so, da naredijo točno tak splav, kot so ga imeli Inki. Za načrt so si pomagali s skicami prvih španskih konkvistadorjev, za gradnjo pa so uporabljali samo materiale, ki so bili dostopni tudi pred 2500 leti. Hlode balze so povezali z naravnimi vrvmi in na jambor dvignili primitivno jadro. Splav so imenovali po perujskem bogu sonca Kon-Tikiju.

Plovba Kon-Tikija je trajala sto in en dan. Med potjo so člani odprave doživeli marsikaj: od srečanja s kiti, do brezvetrja in neviht. Cel svet jih je spremljal in se navduševal nad podvigom. Pisal se je 7. avgust 1947, ko je splav Kon-Tiki zaključil svojo 7000 kilometrov dolgo plovbo na atolu Raroia. Thor Heyerdahl je postal slaven, njegova knjiga svetovna uspešnica, njihov dokumentarec je celo dobil oskarja. Norveškemu antropologu je uspel podvig, ki ga je marsikdo imel za nemogočega. Postal je pravi heroj. Edino, kar mu ni uspelo, je bilo prav to, kar ga je v prvi vrsti motiviralo; antropologi niso spremenili svojega stališča in mnenje, da so Polinezijo naselili Azijci, tako velja še danes.

Ne glede na to, ali je imel Thor prav ali ne, ne moremo mimo dejstva, da je bil njegov podvig nekaj enkratnega. Premaknil je meje, za katere je sam pravil tako: “Ne sprašujte me o mejah. Še nikoli nisem videl nobene. Toda slišal sem, da obstajajo v glavah nekaterih ljudi.”

Raroia, majhen koralni atol Francoske Polinezije, se še dobro spominja tistega nepričakovanega obiska skandinavskih fantov. Tam, kjer so valovi naplavili splav Kon-Tiki, so domačini postavili spomenik. Nad jaso, kjer stoji spominski kamen, pogosto letajo snežno bele ptice. V ozadju jasno slišimo bučanje oceanskih valov.

Dovolj je, da zapremo oči, in že poletimo v leto 1947 in vidimo skupino zagorelih (in bradatih) svetlolascev, ki prihajajo z valovi. Opazimo, da jim na vrhu vala, ki jih bo vrgel na kopno, zastaja dih. Takrat v njihovih modrih očeh jasno vidimo neučakanost, ki jo doživlja čisto vsak pomorščak na koncu oceanske plovbe. Vidimo strah pred srečanjem s koralami, vznemirjenje ob prvem pogledu na tropsko pokrajino, a predvsem ponos, da jim je uspelo. Prav verjetno pa tudi kakšno solzo...