Pomladni spomini

Ne vem, zakaj vedno najraje sanjarim o stvareh, ki tisti trenutek niso aktualne. Poleti sanjarim o zimi, ko smučam, mislim na plezanje, ko zmrzujem v ledenih slapovih, mislim na toplo skalo. Tako tudi sedaj z veseljem gledam na preteklo pomlad, na neskončno turno smuko. Več kot sto dni na turnih smučeh je bila dobra mera. Spet sem prepotoval evropske Alpe in ponavadi bi bil na koncu vedno na vrsti smučarski Mont Blanc. Tokrat je naneslo, da sem z njim opravil že konec aprila in to na malo drugačen način. S skupino Američanov sem smučal v Bernskih Alpah. Šest dni, šest vrhov okoli 4000 metrov je dalo veliko dobre smuke na področju ledenika Aletsch, ki je s 24 kilometri najdaljši ledenik v Alpah. Štirje manjši ledeniki se staknejo v Aletsch na t. i. Konkordii in tam je led še vedno debel dobrih 900 metrov. Ker smo bili zelo dobro aklimatizirani, sta dva želela še več, smučanje z vrha najvišje gore Alp, Mont Blanca. A vreme je bilo slabo ravno na dan, predviden za vzpon na vrh. Od vseh B, C in D možnosti smo se na koncu odločili izkoristiti zadnji dan in poleteti s helikopterjem iz Courmayeurja visoko pod vrh Mont Blanca in le zadnji del, po grebenu Bosses, opraviti peš. Perverzna opcija, o kateri so v Chamonixu nekaj časa govorili bolj potiho, saj je tovrstno početje v Franciji prepovedano. A polet iz Italije in pristanek še vedno na italijanski strani grebena sta povsem legalna.

 

Heliski v Franciji ni dovoljen od leta 1985. Do takrat je bil popularen in baje so bili spomladi po severni vesini Dôme du Goûter (stranski vrh Mont Blanca) pravi kuclji. Leta 1980 je bil v Chamonixu na počitnicah takratni francoski predsednik Giscard. Med drugim je z vodnikom smučal tudi z vrha Mont Blanca. Ob prihodu v Chamonix ga je tam pričakala množica protestnikov in zahtevala prepoved uporabe helikopterja v turistične namene. Dobili so ga na levi nogi in obljubil je, da se bo zavzel za to. Začel je postopek, ki ga je leta 1985 končal François Mitterrand. Heliski nima več mesta v Franciji, za razliko od Švice in Italije. In prav je tako, uporaba helikopterja za prevoz smučarjev bi morala izginiti iz celotnih Alp. Kako se počutijo turni smučarji, ki cel teden hodijo in smučajo na poti po znameniti Haute Route? Zadnji spust iz sedla Valpelline bi moral predstavljati višek, pravi klimaks turnosmučarske zgodbe. A glej, zadnji helikopterji bodo ravno odleteli, ko si bodo prepoteni turni smučarji odlepili pse in se odsmučali po bolj ali manj vedno zvoženem ledeniku Stockji. Podoben primer je tudi Abeni Flue v Bernskih Alpah in še marsikje drugje. Helikopter bi moral delovati v te namene le v divjinah Aljaske, Kanade ali Kamčatke, kjer ne pride do trka interesov s turnimi smučarji.

 

Kakorkoli, sedaj sem kljub svojemu prepričanju klecnil. Želja klientov je vseeno prva. J No, in zelo fino je tudi bilo! Namesto brutalnega vstajanja na koči Grands Mulets ob 1. uri ponoči na koči, smo zjutraj v Chamonixu ob normalni uri pojedli tople rogljičke, ob osmih zjutraj pa bili kljub temu že nekaj sto metrov pod vrhom Dôme de Goûter (4304 m). Na italijanski strani seveda. Tja smo prileteli iz Courmayeurja v dobrih petih minutah. Skočili ven, dereze na noge in v dobrih treh urah vzpona po ledenem grebenu Bosses smo bili na vrhu. Nenavaden je bil občutek hitrega vzpenjanja. Klienti so bili v primerjavi z običajnim, dolgim peš vzponom iz doline po katerikoli smeri, močni in hitri. Tudi smuka je bila zato boljša. Spočitim nogam je bilo dovolj tudi le nekaj centimetrov novega snega na trdi podlagi strme severne vesine, da smo uživali v dolgem spustu, celih 2800 višinskih metrov do Plan de l'Aiguille. Poln dan!

 

 

 

Za konec smučarske sezone sem sredi maja s šestimi sopotniki odpotoval na Norveško, čisto na sever velike dežele, na polotok Lyngen, kjer se razprostirajo istoimenske Alpe. Vrhovi segajo precej nižje kot njihove evropske sestre, najvišji vrh Jikkevarre sega le 1833 metrov nad morje, a gore rastejo prav iz morske gladine. V zadnjem desetletju se je področje prelevilo v eno najbolj želenih turnosmučarskih področij na svetu. Ko si enkrat tam, ni težko razumeti, zakaj. Čudovita pobočja, ki se iztekajo v arktično morje, odlična snežna statistika in smučarske ture z velikimi višinskimi razlikami. Slaba stran so visoke cene. Hrana v restavracijah in hotelske nastanitve so za naš žep pregrešno visoke. A vse to smo prelisičili brez večjih problemov. Najeli smo veliko  počitniško hišo, le nekaj deset metrov stran od morja. Cena neprimerljivo nižja kot povprečen hotel. Tudi prehrano se da rešiti. V trgovinah cene precej manj izstopajo. Med nami je bilo nekaj odličnih kuharjev, ki so se bahali s pravimi gurmanskimi mojstrovinami. Ponavadi se med svojimi turnosmučarskim potovanji nikoli ne zredim, dolga enakomerna hoja in nižje temperature omogočajo, da vedno brezbrižno uživam v hrani. Tokrat je bil rezultat drugačen in še zdaj se borim za vrnitev na idealno plezalno težo.

 

 

 

Glede pijače je bil večji križ. Norvežani imajo zelo oster »Kebrov« zakon. Alkohol, vino in žgane pijače (pivo očitno ne štejejo pod rubriko alkohol, saj se ga dobi tudi v supermarketih) se lahko kupijo le v posebnih trgovinah, ki so odprte manj časa, kot bi si želel povprečen slovenski pivec. Kljub temu da se največji kraj na Lyngnu baha z najsevernejšo destilarno na svetu, Aurora Spirits.

 

Turno smučarsko izhodišče na peščeni obali? Čudovito! Z najetimi avtomobili smo se vsak dan ob obali arktičnega morja odpeljali do izhodišč za naše turne smuke. Včasih nam je pri tem pomagal tudi trajekt. Kako nenavaden, a tudi zato prijeten občutek je bil stati v smučarski opravi na vetrovni palubi. V času našega bivanja so nam nagajale nenavadno visoke temperature, ki so nas silile v zgodnje vstajanje. To je bilo lažje kot pri nas, saj se je zmračilo le za nekaj ur. Ob 4. uri zjutraj je sonce že sijalo na polno. Kljub temu je bilo snega še vedno dovolj in smo večinoma prismučali nekaj deset metrov stran od avtomobilov, ki so nekajkrat stali prav na obali. Razgledi z vrhov so bili neverjetni. Temno modro morje, iz katerega je štrlelo neskončno belih otokov. Kar težko se je bilo odpraviti z razglednih vrhov, kljub pričakovanju dobre smuke. A sestopiti je potrebno, da se lahko naslednji dan ponovno odpraviš proti vrhu. Morda celo lepšemu!