O jeziku brez soglasnikov in o plesu, ki osvaja

Če me vprašate, zakaj imam rada Francosko Polinezijo, bom odgovorila z večurnim monologom. Toda vsaka destinacija ima tudi svoje minuse. Papeete, glavno mesto Tahitija, je na primer eno najbolj dragih mest na svetu. Za zeljnato glavo bomo odšteli do 15 evrov, limete so po en evro vsaka. Druga stvar, ki mi tu ni po volji, je francoščina. Medtem ko sem se v Avstraliji z veseljem lotila angleščine in v Mehiki kmalu tekoče govorila špansko, se francoščine nikakor ne morem lotiti. Ni mi všeč, ne morem si pomagati.

Na začetku sem se domačinom opravičevala: »Saj mi je nerodno, saj vem, da se ne spodobi...«. S časom pa sem ugotovila, da mi ne zamerijo. Zakaj bi, saj tudi oni ne marajo francoščine!

In tako smo našli kompromis: jaz lahko mirno ignoriram jezik kolonizatorja, če se naučim tahitijščine. Njihov jezik je pravzaprav nasprotje slovenščine: mi pogrešamo samoglasnike, oni soglasnike (imajo samo p, t, m, n, f, h, r, v). Najboljše bi bilo, če bi se pobratili. Lahko bi prepletli našo besedo čmrlj z njihovo omoeoau in dobili nekaj izgovorljivega.

Sicer pa je tahitijščina precej preprost jezik, brez sklanjanja in spreganja.

V nekaj mesecih sem se naučila osnov in sem lahko izpeljala zelo enostaven pogovor z domačini. S tem sem jih vedno presenetila in zelo razveselila.

Ko sem se odločala, v kateri jezik naj vlagam, so mi vsi rekli, naj seveda izberem francoščino. Toda Polinezijci me na nek način spominjajo na nas Slovence. V Ljubljani se bo vsak turist znašel, če zna nekaj angleščine. Če pa bi drobceni Japonec v trgovini vprašal: »O-plo-stite, gospa, ali i-ma-te pa-la-di-žni-ke?«, bi v trenutku postal narodni heroj.

 

Med najbolj ponosnimi otočani so prebivalci Fenua Enana. To je izvorno ime za najbolj severne otoke Francoske Polinezije, preden jih je kolonizator preimenoval v Markizine oz. Markeške otoke.

Ko sva živela na tistem koncu, sem se lotila tudi njihovega dialekta, ki se rahlo razlikuje od tahitijščine. Bolj je podoben havajščini. (Primer: Živijo je na Markezih kaoha, na Havajih aloha, na Tahitiju iorana). In tako sem s pomočjo desetih preprostih povedi postala prava zvezda med Markežani. Nekega dne so mi povedali, da so mi celo dodelili markeško ime. Postala sem Puamau, to je cvet, ki se nikoli ne zapre.

Markežani so tako kot mi ponosni na svoje korenine in posebno v zadnjih letih vlagajo veliko truda in denarja v ohranjanje tradicije.

Njihov trud za ohranjanje svoje samostojnosti se danes pozna v številnih praznovanjih, plesnih predstavah, kulturnih središčih in vse večjem številu obrtnikov.

TAPA

Največ umetnikov se ukvarja z rezbarjenjem in obdelavo kamna, risanjem tatujev in izdelovanjem tap (tapa je polinezijska različica papirusa – izdelana iz drevesne skorje, ki jo ženske položijo na gladek kamen in nato tolčejo z lesenim orodjem, dokler ne postane tanka kot papir). Glasba je izredno pomembna tako v vsakdanu kot ob praznikih. Težko mine teden, ne da bi se našel kak razlog za plesni nastop.

Te predstave niso namenjene turistom, Polinezijci plešejo zase. Pa ne plešejo samo izbranci, pač pa čisto vsi: predšolski otroci in cvetoče najstnice, okrogle stare dame in mišičasti zagoreli mladeniči. Na odru se izraziti ritmi učinkovito zlijejo z blagimi melodijami, usklajeni plesalci pa vsakič znova predstavijo čudovito simbiozo bojevniške moči in sijajne nežnosti. Njihov ples je ples pripadnosti, ponosa, lepote in osvajanja.

Ob pogledu na migajoče boke plesalk se gledalec zasanja, pred strašljivimi pogledi plesalcev pa bi najraje zbežal.