Nočna fotografija

Prihaja poletje, ptički so se že oženili, dnevi so daljši, noči pa krajše in predvsem tople … In kaj zdaj? Ja čas bi bil za kakšen dober fotografski nasvet in če smo že pri toplejših nočeh se mi zdi prav, da z vami podelim nekaj mojih zanimivejših foto izkušenj. Zato sem se odločil, da malo spregovorim o nočni fotografiji. Še posebej apeliram na tiste mlajše bralce moškega spola, da si preberejo vsaj začetek tega zapisa, saj ko bodo povabili kakšno čedno dekle na nočno fotografiranje morajo vedeti vsaj kako začeti, kasneje pa itak ne bo več važno, saj bodo poletno prerojeni hormoni naredili svoje, nočna fotografija bo hitro potisnjena v ozadje in zamenjalo jo bo vse kaj drugega. Za tiste, ki pa so že ven iz najhujših hormonskih navalov pa vseeno nekaj praktičnih nasvetov.

Jaz delim nočno fotografijo na dve, precej različni si, veji. Namreč na pravo nočno fotografijo zvezdnega neba in pa na fotografijo, ki samo daje vtis, da je nočna, v resnici pa jo posnamemo v tistem kratkem času med dnevom in nočjo. Za obe je osnovni predpogoj najpomembnejši kos opreme – stativ namreč, saj so potrebni dolgi osvetlitveni časi, ki v načinu fotografiranja »z roke« pač niso mogoči. Tudi kakšen širokokotni objektiv ne bo odveč. Pa začnimo najprej s pravo nočno fotografijo. Ker je zadeva kar zahtevna, bomo fotografiranje v t.i. »Blue Light« svetlobi raje prihranili za kdaj drugič, da ne bom v tem zapisu predolg.

Torej …. Nujno moramo fotografirati v RAW zapisu, saj so nočne fotografije običajno nekam barvno sprane in dobro jih popravimo le, če izhajamo iz tega formata, kjer se da barve kasneje v postprodukciji res lepo korigirati. Zelo pomembna (mogoče celo osnovna!) je odločitev,kje bomo fotografirali zvezdno nebo, zato je kakšen predhoden obisk lokacije pred tem (tudi brez fotoaparata?) več kot priporočljiv. Paziti moramo, da je v okolici čim manj svetlobnega onesnaženja, saj je fotografiranje neba v vaseh ali celo mestih (in tudi blizu njih) nemogoče, saj se zvezd sploh ne vidi. Priporočljivo je oditi čim višje v hribe, saj je tam ponavadi zrak čistejši, pa tudi atmosfere je med zvezdami in vami vedno manj, čim višje se povzpnete. Kakšen jasen hladnejši dan z burjo je v tem primeru seveda več kot zaželen. Mogoče najpomembnejši napotek je zagotovo to, da samo zvezdno nebo nikoli ni dovolj za dober posnetek, pa če je še tako lepo in se nam v tistem trenutku zdi nadveličastno. Vedno moramo imeti nekaj zanimivega v ospredju, kar bo potem glavni element naše fotografije, zvezdno nebo pa temu samo še doda grandioznost trenutka. Naprimer kakšno nenavadno drevo, planinska koča, šotor z lučko v notranjosti ali kaj podobnega. Te bistvene elemente vedno dodatno osvetlimo z več bliski fleša (seveda med našo daljšo ekspozicijo) ali pa samo oplazimo s svetlobo dobre baterijske svetilke. Brez tega »dodatka« bo vaša fotografija, še tako lepe Mlečne ceste, le dolgočasna dolgočasnost.

Torej kader imamo izbran, zdaj pa še nasvet kako ga tehnično izvedemo. Sta dva načina! Če hočemo, da so zvezde pikice (in ne kratke, črtice kar je posledica relativno hitrega vrtenja Zemlje), moramo imeti naslednje nastavitve. Fotoaparat nastavimo na način A (Aperture priority), zaslonko odpremo do konca ali skoraj do konca (da pač na senzor pade čim več svetlobe) in potem zvišujemo vrednost ISO do takrat, ko v iskalu preberemo, da je osvetlitveni čas nekje okrog 20 do 25 sekund. Ne manj ne več! Pozor; v daljšem osvetlitvenem času se bodo zvezde iz pikic spremenile v kratke črtice in prav tega si ne želimo. Ne bi se spuščal v podrobnosti kozmične mehanike, saj je Zemljina obodna hitrost vrtenja na ekvatorju večja kot na polih, zato mora biti osvetlitveni čas na ekvatorju malce krajši (in obratno!) , a cca 20 sekund bo kar prava mera za naše domače kraje. Če imamo kakšen starejši model fotoaparata s takim posnetkom ne bomo preveč zadovoljni, a druge (dostopne in predvsem poceni!) rešitve pač ni. Zakaj? Pred leti se namreč proizvajalci fotoaparatov še niso znali uspešno spopadati s težavami, ki jih prinesejo visoke vrednosti ISO. Zato v takem primeru mogoče raje razmislimo o fotografiji, kjer zvezde potegnejo dolge črte (oziroma kroge in polkroge!). Tu pa so osvetlitveni časi bistveno daljši in torej lahko nastavitev ISO precej znižamo, kar nam bo prineslo boljšo resolucijo in manj t.i. šuma, še posebej v temnih in črnih delih naše fotografije. Tu pa pride prav malo izkušenj, saj veliko posnetkov z dolgim osvetlitvenim časom (kakšne ure ali več), pač ne moremo narediti v kratki poletni noči in se tako naučiti kakšen je primeren osvetlitveni čas za dane razmere. Skušajmo približno oceniti kako dolg osvetlitveni čas je bil potreben kdaj prej, nastavitve pa se nam itak shranijo v t.i. exif podatkih, ki jih vedno lahko preverimo in za drugič uporabimo podoben (ali pa ustrezno popravljen) osvetlitveni čas. Pravzaprav je treba vedeti, da tukaj lahko ekspozicijo podaljšujemo tudi na več ur, če smo zares nekje, kjer ni svetlobnega onesnaženja. Razlika bo samo kako veliki bodo »krogi«, ki jih zarišejo zvezde. Važno je, koliko osvetlimo naš prvi plan, zvezde pa se »osvetljujejo« kar same. Še majhen nasvet! Zvezde vedno začnemo fotografirati s polno baterijo, saj dolg osvetlitveni čas hitro popije električni sok vaše baterije. Torej postavimo stativ, izberemo kader (ki ga v ospredju malo dosvetlimo z baterijsko svetilko ali več bliski fleša) potem pa samo počakamo kakšno uro ali več in posnetek je gotov. Splača se objektiv usmeriti proti zvezdi severnici (ali pa tisti srečnejši in premožnejši v južni križ, če slučajno preživljate počitnice kje pod ekvatorjem), saj so koncentrični krogi lepši, če izhajajo iz ene točke, se pravi iz osi Zemljinega vrtenja. Za tak način fotografiranja zvezd kot krogov se bodo verjetno raje odločili tisti hormonsko nabutani mladeniči (iz začetka tega prispevka!), saj nam ura ali dve, kolikor bo trajala osvetlitev lahko prideta še kako prav za prepričevanje kakšne čedne, mlade dame, ki jo povabimo s seboj, da je nujno treba ta dolgi čas med začetkom in koncem osvetlitve maksimalno izkoristiti … (a ni nujno, da izključno le za fotografijo :)). Veselo na delo torej ….

Vse fotografije so bile posnete s stativa: