Matterhorn, najlepša gora na svetu?

Matterhorn je najbolj prepoznavna gora na svetu. Čeprav imajo vsake oči svojega risarja, jo lahko mirno ocenimo tudi kot eno najlepših gora na svetu. Dokaz za vse to je nešteto generikov širom sveta: Ama Dablam v Nepalu, Jalovec v Sloveniji, Klein Matterhorn v neposredni bližini velikega ...

 

Gora res izgleda lepa in simetrična, kot okameneli lev. A predvsem s švicarske strani, iz Zermatta. Mondeno smučarsko in gorniško letovišče se ima za svoj sloves in številni obisk zahvaliti predvsem tej čudoviti gori.

 

photo
Klasičen pogled na Matterhorn iz Zermatta. L-D; Furggen, vzhodna stena, Hornli, severna stena, Zmutt.

 

Kot se za goro, na kateri se stikata državni meji, spodobi, ima Matterhorn več imen. Slednje je v rabi v Švici, kjer Matter pomeni travnik in torej govori o gori nad travniki. Dokaj neizvirno za goro s tako unikatno obliko, bi lahko rekli. Na italijanski strani se imenuje Cervino, kar naj bi bila le napačna izpeljanka originalnega, lokalnega imena Servin. Tudi francosko govoreči Švicarji ga kličejo Cervin.

 

Drama prvega vzpona

 

Želja po vzponu na tako visoko in lepo goro seveda ni nekaj nenavadnega in poizkusov je bilo veliko. Vseeno pa je Matterhornov vrh ostal nedotaknjen, kot zadnji med velikimi  gorami Alp. In kot se za tako lepo goro spodobi, je zgodba o prvih poizkusih in prvem uspešnem vzponu prava drama.

 

Leta 1860 je v Alpe prišel mladi, dvajsetletni Edward Whymper, umetnik, ki so ga najeli, da upodobi gore na meji med Italijo in Švico. Kmalu se je Whymper začel zanimati za gorništvo in v ospredje je prišla ambiciozna želja po plezanju na še neosvojeni Matterhorn. Ob priliki je spoznal italijanskega gorskega vodnika Jean-Antoina Carrela iz Val Tournecha, doline pod Matterhornom, in ga najel za poizkus vzpona na vrh. Carrel je sicer pogosto služil še enemu Angležu, Johnu Tyndallu. Vnelo se je pravo tekmovanje med Angležema in kasneje Italijani. Carrel in Tyndall sta že nekajkrat poizkusila z vzponom po jugozahodnem grebenu iz Cervinie in ob najboljšem poizkusu leta 1863 dosegla preko 4200 metrov visoko grebensko ramo, ki se odtlej imenuje Pic Tyndall. Tudi Whymper in Carrel sta med letoma 1861 in 1865 nekajkrat poizkusila z vzponom, predno sta se razšla zaradi Carrelovega patriotskega prepričanja, da mora biti prvi osvajalec domačin in ne angleški turist.

 

Med tem so se tudi ostali italijanski alpinisti, kot so Sella, Gastaldi in Giordano, zavedali, da bi bilo treba resno poizkusiti z vzponom in povzdigniti Italijansko alpinistično čast. Udarec angleškega prvega vzpona na Monte Viso je potreboval obliž. Priprave so stekle in v njih je bil poleg ostalih petih gorskih vodnikov vpleten tudi Carrel. Prav v dneh pred načrtovanim italijanskim poizkusom ga je Whymper uspel prepričati, da še enkrat poizkusi z njim, tokrat s švicarske strani, a vreme vse do 11. julija, ko je potekla pogodba, ni dovoljevalo poizkusa. Whymper je želel njuno pogodbo podaljšati, a Carrel je to zavrnil, saj je bil že dogovorjen z Giordanijem in Sello za naskok iz Cervinije.

 

Whymper se je odločil, da kljub temu poizkusi iz Švice, a ni dobil nosača za pot. Ob iskanju je naletel na Francisa Douglasa, ki je pred kratkim opravil prvi vzpon na Obergabelhorn. Zaupal mu je svojo težavo in razkril načrt, ki se mu je Douglas z navdušenjem pridružil. Preko prelaza Theodul sta odšla v Zermatt, dobila vodnika Petra Taugwalderja in tam naletela še na dva Angleža, Charlesa Hudsona in Douglasa Hadowa, voljna vzpona. Eden od njiju je bil že povezan z vodnikom Michelom Crozom. Vseh šest, skupaj s še dvema nosačema, je krenilo na pot 13. julija 1865 ob 5.30 iz Zermatta. Do poldneva so prispeli do višine 3400 metrov in si tam uredili bivak. Croz in Taugwalder mlajši sta odšla naprej raziskat teren in se do treh vrnila nazaj z novico, da je svet lepo prehoden. Naslednje jutro so krenili ob zori in ob 13.40  dosegli tako željeni vrh. Veselje je bilo še toliko večje, ker niso opazili na vrhu nobenih sledov, ki bi pričali o uspehu italijanske naveze. S prepadnega roba so malo kasneje zagledali daleč pod seboj italijansko navezo, ki se je vzpenjala po jugozahodnem grebenu. Da bi jih opozorili nase, so vrgli nekaj kamenja v globino. Italijani so jih opazili in bili ob tem nemalo presenečeni. Šok je bil tako velik, da so se nemo obrnili in sestopili v dolino.

 

Zmagovita naveza je ostala na vrhu celo uro. Sestopati so pričeli vsi na isti vrvi. Po uri previdnega sestopanja je Hadow, ki je bil najmanj vešč, zdrsnil in padel na Croza, ki je vodil. Ta nepripravljen ni mogel zadržati padca in skupaj sta potegnila v globino še Hudsona in Douglasa. Whymper in Taugwalder sta, ko sta videla padec tovarišev, poizkušala zaustaviti padec, a vrv se je nenadoma pretrgala in štirje so pred njunimi očmi padli v globino. Njun sestop se je ob šoku nadaljeval vse do naslednjega jutra, ko sta prispela v Zermatt. V naslednjih dneh je stekla reševalna akcija in trupla so našli na ledeniku pod severno steno Matterhorna.

 

Matterhornovi grebeni

 

Poleg smeri prvopristopnikov vodi sedaj na vrh še ničkoliko plezalnih smeri. Podrobneje poglejmo le najpomembnejše. Materhorn ima štiri glavne grebene. Severovzhodnega, greben Hornli, so uporabili Whymper in tovariši za prvi vzpon na goro. Ta predstavlja najpogosteje plezano smer v današnjih časih. Gre za zelo dolgo smer, kar 1220 višinskih metrov nas od koče Hornli čaka na poti do vrha. Tehnične težave niso ekstremne, v glavnem se gibljejo v okviru III. stopnje, a le te ne popuščajo, temveč se stopnjujejo proti vrhu. Zahtevajo hitro in tekoče obvladovanje težav ter dober čut za orientacijo v strmem svetu. Takoj, ko stopite iz prave smeri, se znajdete v zelo krušljivi steni. Vsaj 80 % ljudi, s katerimi boste delili prostor v koči Hornli, ki jo bodo letos odprli po temeljiti prenovi, se bo na goro namenilo z gorskim vodnikom. V največji meri bodo to domači vodniki, ki slovijo po ne najbolj prijaznem odnosu do soljudi na gori. Najdejo se seveda tudi izjeme!  Vzpon po tej smeri traja za izurjene, cilju dorasle gornike v povprečju 4–5 ur, sestop pa vsaj uro dlje. Če kje, potem na Matterhornu velja, da je vrh komaj (ali še ne) na pol poti. Največ nesreč na Matterhornu se zgodi na sestopu z gore, ko koncentracija zaradi utrujenosti že popušča, pravo smer pa je sploh po tem, ko ste prvi del vzpona opravili ponoči, težko slediti.

 

Na drugi strani, iz Italije, sta že čez nekaj dni po prvem vzponu po jugozahodnem grebenu, t. i. Levjem grebenu vrh dosegla Italijana Carrel in Bich. Smer je nekoliko bolj strma od grebena Hornli in je danes druga najbolj oblegana smer na gori. Resnost smeri nekoliko zmanjša višje postavljeno zavetišče imenovano Carrel (3660 m). Smer premore na najstrmejših delih (tako kot švicarska sestra) debele ladijske vrvi in verige, ki močno olajšajo vzpon in sestop.

 

Leta 1879 so Anglež Albert Mummery in njegovi trije gorski vodniki Alexander Burgener, Augustin Gentinetta in Johann Petrus preplezali mogočni severozahodni raz, imenovan Zmutt. Mnogi ocenjujejo, da je bila mogočna grebenska smer preplezana pred časom. Tura je rezervirana za izkušene klasične alpiniste, ki bodo za vzpon na vrh potrebovali 6 do 9 ur od koče Hornli ali 9 do 11 ur od koče Schonbiel. Domačini si prizadevajo, da bi smer pridobila na popularnosti, saj bi s tem nekoliko razbremenila greben Hornli. Leta 1997 so na tretjini smeri postavili bivak, ki pa je tam ostal le nekaj let, preden ga je odnesel plaz.

 

Četrti veliki greben Matterhorna je jugovzhodni, imenovan Furggen, ki je bil preplezan zadnji, šele leta 1911. Je najtežavnejši med njimi, težave dosegajo šesto stopnjo v skali.  Žal ima na pogled lepa smer v gornjem delu slabšo skalo, zato je alpinistov, ki bi se podali vanjo, malo.

 

Stene

 

Ko so bili preplezani vsi glavni grebeni na gori, je bil čas za stene. Najbolj atraktivna in znana med njimi je severna stena. Strmo skalovje oblečeno v led se boči nad ledenikoma Matterhorn in Zmutt. Za razliko od Eigerja se stena ni ovila s tragičnim prizvokom, temveč si je sloves zaslužila le z mogočnostjo, drzno lepoto in težavnostjo. Po nekaj neuspešnih poizkusih sta konec julija leta 1931 pod steno prišla mlada Nemca, brata Toni in Franz Schmid, potem, ko sta prikolesarila 500 km iz Munchna. Steno sta uspela preplezati v dveh dneh. V Zermattu sta požela glasno zmagoslavje, naslednje leto pa na olimpijskih igrah v Los Angelesu celo prejela zlato medaljo.

 

Alpinistične meje v severni steni so se pomikala še nekajkrat. Morda najblj odmeven vzpon, po prvem vzponu v steni, je dejanje slovitega italijanskega alpinista Walterja Bonattija, zmagovalca najtežjih sten in gora širom sveta. Mož, ki se vedno vrne, tudi iz najhujših vremenskih preobratov, kot je bil tisti v južni steni Mont Blanca, ko je ob bežanju iz Frenejskih stebrov pomrla večina. Ta si je steno izbral za svoj alpinistični labodji spev. Pomislite, Bonatti se je odločil, da bo nehal plezati, a se bo pred tem še enkrat zelo potrudil. Kako presneto racionalna poteza za tisti čas! Ali ni alpinizem neka romantična dejavnost, način življenja, filozofija ... Česa takega res ne moreš zaključiti s pritiskom na stikalo!? Bonatti je to storil. Preplezal je novo, direktno smer, sam, pozimi v eni najtežjih evropskih sten in ...? In, nehal plezati!

 

Danes spada severna stena Matterhorna med  t. i. tri zadnje probleme Alp (poleg Grandes Jorasess in Eigerja). Težave v Schmidovi smeri ne premorejo velikih številk, segajo le v zgornjo peto stopnjo. Vseeno pa bo ta smer, skupaj s prej omenjenima »zadnjima problemoma«, vedno ostala na vrhu želja vsakega pravega alpinista. Upravičeno, saj brez truda in prave mere poguma ne bo šlo preko!

 

photo
Sveže posnežen greben Hornli.

 

photo
Tinca v severni steni 2.

 

photo
Vodniška naveza na grebenu Hornli.

 

Tomaž Jakofčič
Tomaž Jakofčič

Rodil sem se leta 1970 v Nemčiji staršem gasterbajterjem. Tam sem preživel tudi prvih pet let, potem smo se vrnili v Ljubljano, kjer z družino živim še danes. Starši niso bili hribolazci, zato mi ni jasno od kod se je našla tako močna želja po »osvajanju nekoristnega sveta«. Do konca srednje šole še ni bilo zelo hudo, ker svoje obsesije nisem mogel udejanjati. Stalna zasanjanost je nekoliko kratila šolski uspeh, a je vseeno šlo. Spacal sem tudi faks, če izvzamem, da sem diplomiral že skoraj sivolas. Po nekaj letih poučevanja na osnovni šoli sem le zbral pogum in pregriznil popkovino redne službe in postal »full time« alpinist in gorski vodnik.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: