Lepota znanih razgledov

Zadnji letošnji prispevek v Čebelnjaku začenjam z dilemo, ki nima odgovora. Kaj je lepše: odkrivanje novih, eksotičnih destinacij, ali vandranje po znanih krajih, ki smo jih že tisočkrat gledali in jih poznamo kot svoj žep? Verjamem, da imamo vsi radi tako znano kot neznano, v različnih razmerjih seveda. Pri sebi opažam, kako sem se z leti spremenila: pred desetletjem sem stalno hrepenela po novih obzorjih, sedaj pa veliko raje raziskujem v globino kot v širino. Moj seznam držav, ki jih želim prvič obiskati, je vedno krajši, seznam krajev, kamor bi se rada vrnila, pa iz dneva v dan daljši. In ker sem dvoživka, podobno razmišljanje velja tudi za podvodne destinacije.

 

 

Lansko leto sem na Fidžiju sprejela genialno odločitev, da prav tam opravim tečaj za podvodnega vodiča oz. »divemaster-ja«. Poleg čepenja na učbenikih in številnih izzivov mi je ta izbira omogočila, da sem se dva meseca dvakrat dnevno potapljala v državi, ki je znana po čudovitem podvodnem svetu in ki ji pravijo prestolnica mehkih koral. Rajsko! Večinoma smo se gibali na istih lokacijah, ki sem jih posledično kmalu dobro poznala. Vedela sem, kje imam najboljše možnosti, da srečam želvo, kje običajno spi morski pes in kje se skriva tista mala kozica, ki ti očisti zobe, če jo spustiš v usta.

 

 

 

Že po dobrem tednu dni sem tudi sama vodila skupine gostov. Ta vloga je s sabo prinesla zadoščenja, a tudi dobro mero stresa. Potapljači, ki sem jih vodila, sicer niso bili začetniki, zato me ni pretirano skrbelo za njihovo varnost. Prej me je mučilo to, ali bom našla pravo pot v podvodnem labirintu skal, previsov in votlin in ali bom znala najti vsa tista najmanjša bitja, ki naredijo potop nekaj posebnega.

 

 

 

No, naj povem, da se na srečo nisem nikoli izgubila in da sem skoraj vsakič našla vsaj kakšnega gološkrgarja, a tudi to, da me je zelo jezila kozica na spodnji fotografiji, ker je nekajkrat za nič na svetu nisem mogla najti, čeprav je bila (in po vsej verjetnosti še vedno je) vedno na istem mestu.

 

 

Začetnike smo običajno vodili skozi t.i. Želvjo ulico, kjer ni velikih izzivov kar se tiče toka oz. globine. Tam sem svoje goste lahko očarala z rjavimi »čarobnimi koralami«, ki postanejo bele, ko se jih dotakneš. Vedno sem uživala v pogledu na velike presenečene oči, ki so prvič videle nekaj takega. Pogosto se je tudi našel kdo, ki je hotel ta čudež posneti: prižgal je kamero, zadržal dih, počasi približal prst, se dotaknil korale in doživel razočaranje. Samo »domači« smo namreč znali najti čarobne korale med neštetimi navadnimi.

 

Med potopom smo pogosto srečali kakšno želvo, če pa je nismo, sem jo šla iskat pod veliko skalo, kjer je praviloma spala orjaška črepaha. Točno sem vedela, kje jo bom našla, in ko je nekajkrat ni bilo, sem bila globoko razočarana. Moji sopotapljači sicer niso odšli z dolgim nosom, ker na srečo niso vedeli, da bi tam sploh moralo kaj biti.

 

 

Zadnja lokacija, t.i. Dreamhouse, je za vodiče gotovo najbolj zahteven potop, ker po začetnem spustu na koralni greben odplavamo v modrino oceana, kjer ni več nobene točke za orientacijo. Tam se lotimo iskanja jate kladvenic, ki se zadržuje na približno štiridesetih metrih globine (jata je ogromna, tudi do sto sem jih že preštela!). Za potapljače je srečanje s tako veliko skupino morskih psov izredna izkušnja, za vodiče pa je vselej malo stresno, saj je te živali res težko najti sredi vseobsegajoče modrine.

 

 

Moramo se naučiti slediti določenim znakom. Če na primer nikjer ni rib, potem smo prav gotovo na napačnem koncu. Če nad sabo opazimo jato barakud, potem pa smo na pravi poti.

 

 

Vsega tega seveda ne veš, ko se tam prvič potapljaš. Pa tudi desetič jih sam verjetno ne boš našel. Vodstvo teh potopov so večinoma prevzeli bolj izkušeni vodiči, jaz pa sem skrbela za tiste goste, ki so jih kladvenice preveč očarale in so se začeli kar spuščati in spuščati proti njim, ne da bi sploh pogledali na globinomer ... dokler jih jaz nisem povlekla za rokav in jih streznila. Četudi sem bila na koncu kolone, sem vsakič s sodelavci delila napetost iskanja v temni oceanski vodi in veliko zadoščenje, ko se je pod nami le pojavila jata teh izredno očarljivih prebivalcev oceana.

 

 

Ko to pišem, razmišljam, ali sem se med temi potopi kdaj dolgočasila, ker so se ponavljali. Ugotavljam, da niti enkrat. Tako kot se nikoli ne dolgočasim, ko grem na sprehod po kraški gmajni za hišo. Domači razgledi me raznežijo, čisto vsakič pa odkrijem tudi nekaj, česar še nikoli nisem opazila.