Kašmir

Indijo sem poizkušal obiskati že leta 2006, hoteli smo plezati na čudovito in drzno goro Thalay Sagar (6904 m). Plačali smo že polovico dovoljenja za goro in avans agenciji, ki bi skrbela za logistiko. Pa dovoljenja ni bilo nenavadno dolgo. Na koncu je odgovor prišel, negativen. Slaba volja, a gremo dalje, smo si rekli! Pravi šok pa je sledil ob novici, da agencija ne bo vrnila vsega plačanega denarja ampak bo zadržala tisočaka in pol zaradi »odpovedi«. Nisem mogel verjeti! In šef agencije, s katero smo se dogovarjali, je bil eden od funkcionarjev IMFa, indijske planinske zveze, tudi sam očitno isti kaliber! Takrat sem se zaklel, da v Indijo ne grem nikoli. Hribov je tudi drugje dovolj in ni razlogov, da bi se bodel s takšno birokracijo. Z leti se slabe stvari skrijejo v nek manj aktiven, speči del možganov. Želja po odkrivanju novih krajev pa vseskozi ostaja v zelo aktivnem delu možganov.

 

Orodja, s katerim sedaj več potujem, so se zamenjala, v ospredju so smuči in želja po smučanju v Kašmirju je bila že dolgo v šopku želja. Poizkus s »Curryem in pršičem« se je končal s premalo prijavljenimi pred osmimi leti. Lani pa me je Damjan med vračanjem z Norveške spomnil na pozabljeno akcijo. In letos smo res šli smučat v Kašmir!

 

Kašmir oziroma pravilno Džamu in Kašmir je najsevernejša država v Indiji, ki leži v glavnem himalajskem loku. Zgodovina Kašmirja je zapletena in nerešena. Do oktobra 1947 je obstajala kneževinska država Kašmir. To celotno ozemlje smatra Indija danes kot svoj del, a v resnici kontrolira le okoli polovico tega ozemlja. Preostali del je razdeljen med Pakistan in Kitajsko. Pakistan ne priznava indijske suverenosti niti nad ozemljem, ki je trenutno pod indijsko kontrolo in ga imenuje Okupirani Kašmir, medtem ko ozemlje pod svojo kontrolo imenuje Svobodni Kašmir. Vse skupaj daje vse pogoje za večno nemirno situacijo, ki pa zaenkrat še ne uhaja preveč iz lonca.

 

Pot

 

Naše potovanje do New Delhija je potekalo brez problemov, tam pa se je zataknilo, pošteno. Zaradi večdnevnega slabega vremena so bili leti zadnjih nekaj dni v Šrinagar, prestolnico Kašmirja, odpovedani. Vključno z našim. Nastala je situacija, za katero je kaos premil izraz. Vsepovsod jezni potniki, ki jim je letališko osebje govorilo, da so leti odpovedani, in da je edina možnost refundacija kart. Kart za prihodnje lete pa se zaradi akumulacije potnikov z odpovedanimi leti ni dalo dobiti niti za dober teden vnaprej. Vse skupaj nas je, utrujene od potovanja in pičlega spanca, udarilo kot strela z jasnega. Na vsako vprašanje so nam povsod odgovarjali: »Pridite čez pol ure, takrat bo več znanega!«, in čez pol ure so odgovorili enako.

 

Nekaj Rusov in Skandinavcev, s katerimi smo govorili in se jim je že prejšnji dan zgodilo enako, je obupalo in odšlo domov. Nisem mogel verjeti, da se nam to dogaja. Menda ne bomo tudi mi odšli domov! Razpršili smo se po letališču v iskanju rešitve, ki se je zdela daleč. Povsem po naključju je Miha ogovoril možakarja, ki je sedel dokaj neopazen za mizo brez vsakega napisa. In ta ni rekel »čez pol ure«, ampak je vzel karte, jih popisal, nam zagotovil mesto na dodatnem letu, in nam zrihtal taksi in hotel. Še ko smo naslednji dan sedeli na avionu za Šrinagar, nismo mogli verjeti, kako blizu smo bili povratku domov. V bistvu imajo Indijci vse urejeno, le napotkov, kako stvari urediti, nočejo dati. Ne vem zakaj, verjetno, ker je to Indija in se držijo tradicije.

 

Gulmarg

 

Nekako 5 kilometrov zračne linije od pakistansko-indijske linije kontrole, dve uri vožnje od Šrinagarja, se na višini okoli 2400 metrov nahaja vasica Gulmarg. Zaradi prijetne, hladne gorske klime je že pred sto leti služila kot poletno zatočišče indijskih in angleških bogatašev. Kmalu zatem so se pojavile prve primitivne vlečnice.

 

Govorilo se je o velikem smučarskem potencialu in med prvimi, ki so začeli odkrivati mogočno, 4200 metrov visoko, goro Mt. Appharwat, je bil znameniti francoski ekstremni smučar in gorski vodnik Sylvan Sudan, ki je tam prvi začel tudi s heli smučanjem. Kasneje se je začelo govoriti o gradnji gondole, a šele leta 2005 so jo uspešno dogradili. Domačini so jo sprejeli z navdušenjem, saj je v njihov kraj ponovno pripeljala turizem. »Najvišja gondola« na svetu (baje sta sicer še dve višji na Kitajskem (kje pa drugje)) pripelje smučarje do višine 3950 metrov. 

 

Steptane proge se nahajajo samo v spodnjem delu, zgoraj nič. Zelo majhen del gore pregledujejo tamkajšnji smučarski nadzorniki, vse ostalo pa je prepuščeno smučarjem samim. Vse, kar se da doseči z gondole, se presmuča hitro, zato vsak ambicioznejši smučar tja pride s turnim okovjem. To omogoča pohod do samega vrha gore in neskončnih snežnih pobočij. 1800 višinskih metrov spusta nas je vsakokrat ločilo od našega hotela.

 

 

 

Prvi trije dnevi so bili ukradeni bogovom. Odličen sneg, dolga enakomerna pobočja, kjer je lahko vsak smučal in tulil po svoje. Snežne razmere so se hitro normalizirale in vijuganje, kratko ali dolgo, na sicer plazovno rizičnih nakloninah je bilo najbližji približek letenju. Ne vem, če je še pri katerem zemeljskem gibanju človek tako malo v stiku s tlemi, kot pri smučanju po globokem snegu. Čudovito!

 

 

 

Ko je bilo vreme slabše in je snežilo, zgornja gondola ni delala. Potrebno se je bilo držati spodnjih nadstropij gore, ki pa na srečo nudijo čudovit, smučarsko ugoden gozd visokih, starih dreves. Tudi zadnji dan smo se iz hotela na smučeh spustili do vasi Tangmarg, kjer nas je med kaotičnim, a tipičnim trobljenjem mimoidočih avtomobilov pobral taksi in nas odpeljal na jezero Dal. Noč na plavajočih hišah na legendarnem indijskem jezeru, predvsem pa vožnja po indijskih Benetkah s shikaro, indijsko različico beneških gondol (ali pač blejskih pleten), sta dala poseben zaključek potovanju.

 

 

 

Potovanja

 

Ko sem na poti v Kašmir po kaotičnem dnevu in pol potovanja zjutraj stopil iz hotela v New Delhiju, se ob kričanju ptic v bližnjem gozdiču zazrl v nebo, pokrito z nizko oblačnostjo, in globoko vdihnil značilni vonj azijskih mest in vlago, je duša dohitela telo. Dojel sem, da je minilo čisto preveč časa, odkar sem bil nazadnje na tej strani zemlje. Včasih vsako leto. Potovanja na drugi konec sveta, v dežele, kjer vladajo druge navade in kultura, nam potešijo željo po raziskovanju. V našem primeru je pot dala tudi smučarsko izkušnjo, kakršne kje bliže ne bi mogli najti. Sigurno pa se v vsakem popotniku prebudi nekaj hvaležnosti, da živi drugje, v modernejšem svetu. V tako drugačni deželi, kot je Kašmir, človek dobi pravo perspektivo. Vidi, da obstajajo večji problemi, kot so slaba internetna povezava, nekajminutni izpad elektrike ali moževe nogavice sredi sobe. Naš svet razjeda hitrost življenja in poplavlja plehkost na vsakem koraku, zato se dojemanje kvalitet in prioritet v življenju oži in kvari. Vsake toliko je potrebno oditi drugam. »Bolje je nekaj videti enkrat kot tisočkrat slišati o tem«, pravijo, in prav imajo.