Jugo roadtrip

Pri treningu sem si poškodoval komolec, tik pred tako pričakovanem plezalnem izletu na grški otok Kalymnos. Ker tudi Tinca še ni čisto sanirala poškodbe prsta, je moja dolgoletna želja nehote prišla v prvi plan, road trip po bivši Jugoslaviji. Obredel sem že veliko sveta na vzhodu in zahodu a še nikoli nisem bil nižje od Hrvaške po državah bivše Jugoslavije. Tudi JLA sem leta 1989 (sem imel kao neke veze), služil na Hrvaškem. Ravno sem na polno začel plezati, šlo mi je dobro, bil sem kategoriziran športni plezalec, pa sem moral za eno leto v sivozeleno uniformo. Bila je navada, da so slovenski fantje služili bolj na vzhodu, Srbi, Črnogorci pa so prihajali na zahod. Prve tri mesece sem tako še imel kakega Slovenca okoli sebe nadaljnih osem pa sem bil edini med Bosanci, Srbi, Albanci in Makedonci. Štirideset se nas je znašlo v skladišču orožja globoko v gozdovih Gorskega Kotarja. Vsi smo bili v enakem zosu in z nekaj med njimi sem se spoprijateljil »do groba«. In takrat sem si obljubil, da bom šel enkrat pogledat od kje so ti ljudje doma. Kar je sledilo v naslednjih letih je ta prijateljstva kruto presekalo. Vsaj najboljšega med njimi, Bosanca Zdenka iz Travnika, sem že nekajkrat poizkusil najti na spletu a nič ni prišlo ven. Glede na njegov radoživ a klen karakter mi je bolj ali manj jasno kakšna je bila njegova usoda…

Sodobni nomadi
Sodobni nomadi
Od takrat dalje, sploh v študentskih letih sem, tako kot vsi študentje rad poslušal jugoslovansko muziko in še vedno jo imam rad. Ni bilo študentskega žura brez velikih količin glasbe Bajage, Balaševiča, Bijelo dugme, Riblje čorbe itd… Na vsakem plezalnem izletu ali odpravi so bili avtomobili zametani z njihovimi kasetami. In vseskozi je bilo potovanje po »Jugi« nekje na vrhu želja a se ni nikoli pririnilo pred vse plezarije in odprave. Še najbliže je bila, ko sem bil nekaj let motorist. Smo s prijatelji že skoraj zakurbljali pa me je štihnilo v križu. Potem je prišla hčerka Ula, motor je šel od hiše in Juga počakala na primeren trenutek. Tokratne poškodbe so bile dobro namerjene brce. Spokali smo kombi in se odpeljali na nepozabno potovanje.

Plezanje po balvanih nad Prilepom
Plezanje po balvanih nad Prilepom
Da se ne bi takoj izolirali od vseh znancev smo najprej odšli v Beograd kjer poznam kar nekaj plezalcev. V slabih dveh dneh smo obleteli center lepega velemesta, tekli na Avalo, se sončili na Kalamegdanu in zaman prosili, da nas spustijo v Hišo cvetja, ki so jo ravno nekaj popravljali. Od prijateljice, domačinke Nine, odlične poznavalke tamkajšnje plesalske scene, smo dobili dobre napotke za nadaljno pot. Tako smo se zapeljali do Niša, se okopali v tamkajšnjih toplicah in odšli v sotesko Jelašnice in še naprej proti gori Tren. Prespali smo »Bogu iza nogu«, na čudovitem gozdnatem pomolu visoko nad dolino. Naslednji dan plezali v soteski Jelašnice in se popoldan odpeljali proti Makedoniji. Prijatelja iz Ljublajane sta bila v Prilepu na tedenskem aktivnem oddihu, balvaniranju (plezanju brez vrvi po skalnih osamelcih – balvanih) in naslednji dan smo tako preživeli med lepimi, velikimi »kamni«. Po dveh dneh smo se poslovili od njiju in se odpeljali proti Ohridu. Malo z barčico sem ter tja po jezeru, lepo ni kaj, a sprehod po mondenem mestu z butiki, nas je opozoril, da smo odšli na to pot prav zato, da se ognemo takšnim krajem. Tako smo spremenili plan in se namesto spanja v Ohridu podali pozno popoldan na pot preko Albanije proti Črni gori. Tisti večer je bil šokanten, predvsem za naš kombi. Tudi na novih cestah, ki so večino brez talnih oznak so se lahko nenadoma pojavile zelo neprijetne, globoke udarne jame. Višek albanske cestne šlamparije pa je bil zaključek nedokončane avtoceste skozi Tirano. Brez kakršnihkoli oznak ali opozoril smo na polno prileteli na razrito gradbišče. Sledilo je dve uri blodenja po Tirani predno smo se končno znašli na cesti proti Črni gori. Ko smo prevozili črnogorsko mejo, se mi je zdelo, kot, da smo prišli domov. Verjamem, da bo, ko se bomo odpravili v Albanijo za dalj časa, prijetneje. Tokrat nam je služila le za most med Makedonijo in Črno goro.

Čudovita narava Črne gore
Čudovita narava Črne gore
Prav Črna gora je predstavljala višek našega potovanja. Veliko sem slišal, da je lepa a vseeno nismo pričakovali tako dobrega vtisa. Že prvi dan ob plezanju v kanjonu reke Morače, nisem mogel verjeti kako zelo dobro plezališče je to, predvsem pa kak potencial področje skriva. Ne bom se zmotil, če rečem, da področje s »pravimi rokami« lahko razvije v področje primerljivo z najboljšimi evropskimi plezališči.

Žalostno mondeni polotok Sv. Štefan
Žalostno mondeni polotok Sv. Štefan
Od tam smo krenili naprej proti morju. Prvi postanek kraj kjer je gemblal James Bond, Sv. Štefan. Presenetilo je, da se na slikoviti rt sploh ne da priti, če nisi gost v tamkajšnjem hotelu. Celoten polotok je namreč hotelski kompleks v lasti singapurskega podjetja Aman. Cene v hotelu se gibljejo med 950 in 3500 € na dan. Halo? Naše celotno, dvotedensko potovanje nas bo prišlo manj kot ena noč v najcenejši sobi kompleksa? Hud luksuz, dobro gre Črnogorcem, si mislim, ko izvem, da je rt prehajal iz rok domačinov k Titu, nato k državi, ki ga je nato oddala singapurskemu podjetju. A mi možakar, ki opravlja vlogo vratarja, hitro predstavi realno situacijo. Doma je tri ure vožnje daleč in se mora vsak dan voziti na 12 urni delovnik. Njegova plača je 250 €.

Nad zalivom Boke Kotorske
Nad zalivom Boke Kotorske
Nadaljevali smo v Kotor. Tudi tam veliko luksuza. Vsak dan v zaliv prihajajo filmsko velike križarke, ki s krova spustijo na stotine turistov, ki zapravljajo denar po številnih butikih starega pristaniškega mesteca. Proti večeru se vrnejo na krov in med večerjo že plujejo proti naslednjemu pristanišču.

Večerna vožnja na vrh Lovčena
Večerna vožnja na vrh Lovčena
Naš cilj je bil tudi obisk gore Lovčen, kjer se nahaja Njegošev mavzolej (za mlajše: Njegoš je bil v začetku 19. stoletja vladar Črne Gore in pesnik). Lahko bi šli peš a do vrha je predaleč za družinsko planinarjenje, zato vožnja z avtom. Zavita, dolga a zelo slikovita cesta vodi prav na vrh gore kjer stoji mavzolej. Gor smo prišli v pozno popoldanskih urah, v lepi večerni svetlobi. Razgledi širom Črne gore so bili čudoviti. Spali smo ob morju in naslednji dan krenili proti Durmitorju. Ustavili smo se v Žabljaku, tamkajšnjim smučarskim in gorniškim centrom. V bistvu gre za dokaj majhen kraj, ki je s svojimi pisanimi strehami močno spominjal na kraje v Patagoniji. Uspela sva izmenično steči do Jablan jezera, ki je dober razglednik na celoten masiv Durmitorja, predno smo se odpeljali preko masiva proti Bosni. Čudovita, samotna cestica se vije preko gorovja. Črna gora je neverjetno lepa in čudovito jesensko vreme jo je delalo naravnost pravljično. Tja se vrnemo sto posto!

Različni svetovi
Različni svetovi


Čas za nas
Čas za nas
Kot v vseh republikah je bil tudi čas v Bosni razdeljen na turizem in plezanje. V turističnem delu je bil večerni Mostar, obisk Jajca, vmes bitke na Sutjeski, Neretvi in dalje do Sarajeva s Tunelom preživetja in Baščaršijo z najboljšimi čevapi ever, pri Želju. Za dan plezanja smo izbrali novo, odlično plezališče Pecka. Res lepo in primerno za družinsko plezanje. Preko Banje Luke nazaj v Hrvaško in po dveh tednih jasnega vremena, ob rahlem dežju nazaj domov.

Večerni Mostar
Večerni Mostar
Za nami je čudovito potovanje, ki ima samo eno napako. Da je bilo prekratko! Še enkrat toliko časa, bi bilo ravno prav za popoln odklop in malo lagodnejše odkrivanje. Vseskozi na celi naši poti smo srečevali prijazne ljudi, niti enkrat nismo naleteli na kakega tečneža. Če smo se na kakšnem križišču malo lovili nam niti slučajno ni nihče trobil ali bentil (vam je to znano?), ampak so ljudje sami od sebe takoj pristopili in nam pomagali z nasveti. Najprej seveda slovenski refleks: »Ka pa ta hoče?!«, a na lepo besedo smo se hitro navadili. Sedaj vem, da je zgodbica, ki sem jo nekje prebral z naslovom Nekaj kar na Zahodu ne poznate, še kako resnična… Pride človek k čevljarju na Baščaršiji in bi rad, da mu le ta naredi čevlje. Čevljar mu prijazno odvrne: »Poglej, zraven mene je še en čevljar, tudi on ima, tako kot jaz, ženo in dva otroka, ki jih mora preživeti. Jaz sem danes že prodal en par čevljev zato te prosim, če greš k njemu. Tudi on je dober čevljar« Kako drugačna je ta zgodba od slovenske ponarodele zgodbice kjer, Slovenec napiše pismo Božičku (ali Dedku Mrazu, nima veze): » Dragi Božiček (ali pač Dedek Mraz), za Novo leto si ne želim nič drugega kot, da sosedu crkne krava…« Bo kdo rekel, da Ula pri svojih letih nič ne šteka od vsega tega. Res je, premajhna je še, da bi razumela Jugoslavijo a medtem, ko sva na primer midva glasno občudovala lepe prizore z vrha Lovčena, je skoraj v isti glas kričala od navdušenja nad trobenticam podobnimi rožami in predlagala, da bi bile super za večerno solato. Vsi smo na tem potovanju dobili zvrhano mero, le obzorja so različna.
Tomaž Jakofčič
Tomaž Jakofčič

Rodil sem se leta 1970 v Nemčiji staršem gasterbajterjem. Tam sem preživel tudi prvih pet let, potem smo se vrnili v Ljubljano, kjer z družino živim še danes. Starši niso bili hribolazci, zato mi ni jasno od kod se je našla tako močna želja po »osvajanju nekoristnega sveta«. Do konca srednje šole še ni bilo zelo hudo, ker svoje obsesije nisem mogel udejanjati. Stalna zasanjanost je nekoliko kratila šolski uspeh, a je vseeno šlo. Spacal sem tudi faks, če izvzamem, da sem diplomiral že skoraj sivolas. Po nekaj letih poučevanja na osnovni šoli sem le zbral pogum in pregriznil popkovino redne službe in postal »full time« alpinist in gorski vodnik.

Zadnje v blogu Čebelnjak: